Sedeminšestdesetletni Jože Okoren iz Trebnjega, dolgoletni prvi mož Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, je eden tistih ljudi, ki okrog sebe sejejo dobro voljo in zadovoljstvo. Čeprav ga je življenje natanko na njegov dvajseti rojstni dan močno udarilo, ga tudi takrat ni zajelo malodušje. Pisalo se je leto 1968, ko po operaciji hrbtenice ni več čutil nog. Invalidski voziček je tako že skoraj petdeset let njegov zvesti spremljevalec.
»Toliko let na vozičku, pa še kar živi«
Nikoli ni razmišljal, zakaj se je to zgodilo prav njemu. Po dolgotrajni rehabilitaciji se je hitro začel osamosvajati, kupil »fička«, da ni bil povsem odvisen od drugih, in zaživel na novo. »Nekako sem se sprijaznil. Doma ni bilo težav, okolica pa je bila bolj nesprejemljiva za moje stanje. Še danes komu uide in reče: 'Joj, toliko let je na vozičku, pa še kar živi.' Pa mu odvrnem, da bom še dolgo živel. To je tak črni humor, ki ga nikakor ne jemljem za slabo.«
Jože je poln takšnih zgodb, ki se jim prešerno nasmeji. »Kako pa bi bilo, če bi še jaz v našem društvu samo tarnal. Tudi ko nove člane obiščem na domovih, jih spodbujam, da se življenje nikakor ne neha, če se znajdeš na invalidskem vozičku. Res pa so po navadi svojci tisti, ki težje sprejmejo invalidnost. Zelo težko jo, zanimivo, sprejemajo intelektualci. Imajo neki svoj način življenja, krog prijateljev, znancev, ki potem počasi ugasne.«
Šport je bil in ostal njegova velika ljubezen. Po usodnem dogodku se je skušal vpisati na fakulteto za šport. Sam ni videl večjih ovir, so jih pa drugi. »Pri nas so stopnice,« je bil prvi odgovor vodstva fakultete. Ko jim je povedal, da ga bodo prijatelji nosili po stopnicah, pa so ga zavrnili, češ da na fakulteti nimajo smeri šport invalidov.
Prva paraolimpijska kolajna za Jugoslavijo
Ni več drezal. Aktivno se je vključil v dejavnosti Zveze paraplegikov Slovenije in v Zvezo za šport invalidov Slovenije, kjer je barve takratne Jugoslavije v košarki in atletiki zastopal na treh paraolimpijskih igrah, številnih svetovnih, evropskih in drugih mednarodnih tekmovanjih. Doma in po svetu je osvojil več kot dvesto medalj. Leta 1972 je v Nemčiji osvojil bron v svoji paradni disciplini, metu diska, in postal dobitnik prve paraolimpijske kolajne za Jugoslavijo. Posebno čast mu je takrat izkazal predsednik Tito, ki mu je podaril ročno uro s svojim podpisom.
Osem let kasneje, ko si je na Nizozemskem na paraolimpijadi priboril srebro, ga je sprejel celo sam papež Janez Pavel II. Okoren je bil nato še dolga leta nosilec evropskega rekorda. Prav te dni, ko potekajo paraolimpijske igre, še posebno močno drži pesti za člana dolenjskega društva Primoža Jeraliča, ki v Braziliji zastopa slovenske barve v parakolesarstvu.
Okoren je bil dvajset let podpredsednik Zveze paraplegikov Slovenije, zdaj pa že šestnajst let pri paraolimpijskem komiteju, ki deluje v okviru Zveze za šport invalidov Slovenije, vodi komisijo za tekmovalni šport. Za svoje dolgoletno požrtvovalno delo je prejel vrsto priznanj, med drugim Bloudkovo nagrado, ki je najvišje državno priznanje za dosežke na področju športa, ter priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Še vedno »zastrupljen« s športom
Sam pravi, da je s športom zastrupljen. »Saj veste, za nas ni zdravila, razen gibanje in zdrav način življenja.« Prav to zavedanje želi vcepiti zlasti novim članom dolenjskega društva, ki šteje okrog 110 članov, jih motivirati, aktivirati, v društvu jim omogočajo številne aktivnosti. Za potrebe prevoza članov imajo na voljo prilagojen kombi, zelo dobrodošlo je tudi stanovanje, ki ga člani uporabljajo začasno, ko si doma urejajo primerne pogoje za bivanje.
Jožetova »nesreča« pa je imela še eno dobro plat. Na rehabilitaciji v Soči je spoznal svojo bodočo ženo, ki je bila tam zaposlena kot medicinska sestra. Poročil se je, dobil sina. Zdaj mu veliko veselje prinaša triletni vnuk Pan, kot pristni Dolenjec pa ima tudi vinograd. In spet ne more iz svoje kože. »Večkrat rečem, da imamo doma delitev dela. Žena in sin skrbita za vinograd od marca do septembra, od septembra do marca pa jaz!«
