Peter Podgornik ima za seboj številne preplezane smeri, od tega veliko prvenstvenih, v katerih še danes najbolj uživa, saj zanj predstavljajo poseben izziv. Pod okriljem alpinistične šole v Novi Gorici je začel plezati leta 1976, že prej pa sta z bratom dvojčkom Pavlom pogosto visela v stenah na južnem robu Trnovske planote z doma izdelano opremo. »Ravno takrat sva začela vajeniško dobo kot kovinarja, medtem ko je starejši brat že imel poklic, zato smo sami izdelovali kline, kladiva in vponke, vrv pa vzeli z domače kmetije. Varnost je bila sigurno vprašljiva. Vedeli smo, da ne smemo pasti,« se spominja Podgornik, ki je z odprtimi rokami vselej sprejemal nove tehnike plezanja in zato tudi kasneje pogosto sam predeloval opremo, saj so k nam inovacije prihajale z veliko zamudo. Bratoma je možnost za še zahtevnejše vzpone odprlo plezanje zaledenelih slapov, v katerem sta bila med začetniki na primorskem koncu. Obenem sta bila ob Tamari Likar ustanovitelja novogoriškega alpinističnega odseka in prva alpinistična inštruktorja na tem območju, leta 1982 pa sprejeta kot pripravnika v vrste Gorske reševalne službe v Bovcu. Sogovornik je kasneje sodeloval pri ustanovitvi novogoriške enote za hitre reševalne intervencije in jo dolgo tudi vodil.
Mnogi vrhunski dosežki
Med svojimi vzponi izpostavlja udeležbo na prvi primorski odpravi v južno steno Aconcague v Argentini. Devet dni trajajoče plezanje prek nove, tri tisoč metrov dolge smeri po južnem stebru, skoraj 35 let kasneje še vedno velja za vrhunski dosežek. Vesel je tudi za številne prvenstvene smeri v slovenskih gorah, vzpone na Grenlandiji ter nepozabno plezanje novih smeri v Patagoniji. S tamkajšnjo goro Cerro Torre sicer ni povsem opravil, saj je dolgo živel za cilj preplezati še eno novo smer v južni steni, a so mu to preprečile različne nezgode. »Smer, kot sem jo načrtoval že pred 30 leti, je bila v celoti preplezana šele pred kratkim, kar pomeni, da smo imeli precej napredne ideje. Res pa je, da so zaradi vremenskih sprememb nekateri ledeniki v tem času skoraj izginili, zato je pri določenih smereh, posebno v Južni Ameriki, plezanje danes zelo oteženo ali sploh nemogoče.«
Po zlomu noge na Kaninu je v času rehabilitacije planinaril kar z berglami in na tak način pristopil tudi na Kilimandžaro. »Bergle sem predelal, da so bile specialno urejene za zimske razmere, v enem od slovenskih podjetij, ki je tedaj imelo sedež v Tanzaniji, pa sem napravil še dereze. Za pristop na vrh sem porabil precej manj časa kot večina, kar je najbolj občutil plačani vodnik, ki sem mu zato pomagal pri prenašanju opreme,« z nasmeškom pove vsesplošni športni navdušenec, ki je takrat z berglami nameraval tudi v Himalajo, a nato raje zgrabil priložnost za redno službo.
Od lakote do amputacije
Da bi se odpovedal plezanju, ni razmišljal niti v včasih nemogočih razmerah, ko je bilo treba bežati pred plazovi, plezati smeri brez povratka ali se spopadati s hudo lakoto, kot denimo v steni Aconcague, kjer je bilo zaradi težavnosti smeri že v prvem od devetih plezalnih dni treba zmetati stran večino hrane. V gorah je izgubil številne soplezalce, v severni steni Malega Koritniškega Mangarta tudi brata dvojčka, ampak raje, kot da bi se odpovedal življenjski strasti, se preminulih plezalcev spominja s številnimi smermi, plezalnimi tabori, vodniki ali predavanji.
Ni se ognil niti mnogim poškodbam. V čilskem delu Patagonije se je moral obrniti zaradi išiasa, v Himalaji je v začetku osemdesetih omrznil, da je bila potrebna amputacija konic nekaterih prstov na roki, pred dvema letoma pa so mu zdravniki po operaciji zaklopke vgradili srčni spodbujevalnik. Kljub temu pri 58 letih še vedno kolesari, teče na smučeh, vozi kajak, se ukvarja z jadralnim padalstvom, rešuje in pleza, kar namerava početi, dokler bo šlo.
Zatem ko je sodeloval pri pripravi več alpinističnih vodnikov v tiskani obliki, v zadnjih šestih letih hribe raziskuje predvsem zaradi oblikovanja lastnega spletnega vodnika primorskestene.com, kjer so brezplačno na voljo vselej ažurni podatki in fotografije več kot 1500 smeri. Cilj strani, ki je namenjena zahtevnim ljubiteljem brezpotij, plezalcem, alpinističnim smučarjem in gorskim reševalcem, je »ohranjanje podatkov, saj ti predstavljajo alpinistično dediščino«.
