»Moram priznati, po prenovljenem Glavnem trgu grem zdaj bistveno lažje kot prej, ko je bila to prava umetnost,« je dejala Zdenka Sintič, ko se je z invalidskim vozičkom zapeljala po prenovljenem starem mestnem jedru Novega mesta. Na vozičku je 37 let. Pri sedemnajstih je zaradi mladostniške neprevidnosti padla z balkona in svet se ji je v trenutku sesul. Ko bi najraje obupala nad življenjem, je bilo regijsko Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja tisto, ki ji je pomagalo prebroditi hudo travmo.
»Jože Okoren, zdaj dolgoletni predsednik društva, je bil takrat moja prva velika motivacija. Ko sem prišla v rehabilitacijski center Soča, je tam obiskoval vse nove člane društva. Nekoč se je pripeljal z vozičkom, s svojim malim sinkom na kolenih. To se mi je zdelo kot neka svetla luč. In sem si rekla: »Pa saj se da normalno živeti, tudi če si na vozičku.« Ustvarila sem si družino, zdaj imam dva že odrasla otroka,« zadovoljno pove Sintičeva, pred leti tudi tajnica regijskega društva, ki danes praznuje 40 let delovanja.
Društvo kot odskočna deska
»Društvo je pomembna odskočna deska, predvsem pri logističnih zadevah, kako sploh živeti na vozičku, kako predelati stanovanje, pa pri prevozih, dokler nimaš svojega predelanega avtomobila, in seveda kot pomoč novim članom, da lažje premagajo svoje travme,« doda Sintičeva, po rodu Novomeščanka, ki se vsak dan iz okolice Krškega s prilagojenim avtomobilom pripelje v službo v dolenjsko prestolnico.
Društvo paraplegikov, ki šteje okoli 110 članov iz 19 občin, je eno večjih stopnic v svojih 40 letih premagalo s postavitvijo svojega novega objekta v Šmihelu in preselitvijo iz neprimernih prostorov v središču mesta pred slabimi 15 leti. V društveni stavbi imajo zdaj dovolj prostora za vse mogoče prireditve, predavanja, delavnice, prostore oddajajo tudi drugim društvom. Financirajo se večinoma s pomočjo sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij ter prek razpisov občin, ki pa so precej neprimerni, saj upoštevajo predvsem število članov, ki pa imajo zelo različne težave, opozarja predsednik društva Jože Okoren. »Našega člana, ki potrebuje ne stoodstotno, ampak 150-odstotno pomoč, saj ima prizadete roke, noge, električni voziček vozi zgolj s pomočjo senzorjev, vendarle ne moreš primerjati z nekom, ki ima morda prizadet le prst na roki. Pa niti približno ne želim tarnati, ampak to so pač konkretne pomanjkljivosti sistema.« Pomembna vloga društva je tudi ozaveščanje, tako da so stalni gostje na raznih šolah, v društvih, organizacijah.
»Kdaj boš pa umrl?« so spraševali
Redno sta v društvu v uporabi prilagojena kombi in kangoo za prevoz članov, v stavbi imajo tudi manjše stanovanje za kakšnega novega člana za prehodno obdobje, ko doma še nima prilagojenega za življenje na vozičku, pripoveduje Okoren. »Želimo, da se novi člani čim prej vključijo v domače okolje, ne pa da jih kar takoj dajo v dom starejših ali kaj podobnega.«
Mineva enainpetdeseto leto, odkar je Okoren na vozičku. Paraplegik je postal na svoj 20. rojstni dan, ko ga je ponoči nekaj uščipnilo v hrbtu in ni mogel več vstati. »Grozni časi so bili,« pravi. »Doma ni bilo vode, elektrike, ljudje na vasi so me gledali kot deveto čudo. Ja, kdaj boš pa umrl, so me spraševali.« Prav v glavah širše družbe so se v teh štirih desetletjih zgodile največje spremembe, invalidnost ni več tabu, razmišlja Okoren, ki se ponaša s številnimi medaljami z različnih prvenstev, paraolimpijskih iger in evropskim rekordom v metu diska, ki ga je držal kar devet let.
Vsak s svojo osebno stisko
Svoje spomine je pred kratkim strnil v knjigi Dvajset nageljnov in voziček. »Morda so me prav kmečka pamet in vsi ti dogodki gnali naprej in mi dali socialni čut za naše člane, ko moraš prav vsakega obravnavati individualno, kajti vsak ima drugačno travmo, te pa so res strašne. Tako v društvu rešujemo tudi osebne stiske.«
Tudi glede arhitekturnih ovir so se zadeve bistveno izboljšale, se strinja Okoren, doma s trebanjskega konca. »Jasno je, da klančine niso le za invalide, ampak tudi za mamice z vozički in starejše, ki težko hodijo. Večkrat povem, da so bile v Trebnjem, ko sem postal invalid, za voziček dostopne vse gostilne in cerkev, niso pa bili zdravstveni dom, kulturni center, občina, banke.«
