V enakem popolnem stanju je bila tudi muckova mama Liza/Frida in vsi štirje sorojenci. Enako velja za vse druge njene mačke, ki so živele z gospo v čistem in pogosto čiščenem stanovanju.
Pod naslednjo trditev pa se podpišem tudi kot predsednica Društva za zaščito živali Trebnje.
Res je, da gospa poskrbi tudi za bolne mačke ali mačke, ki so invalidi, ali take, ki so že ostarele, ne le tako, kot je treba po zakonu, temveč tako, kot se spodobi. In zaradi tega ni mučiteljica živali, temveč zgled vsem, ki pa so mučitelji živali, in zgled vsem, ki se obrnejo stran tam, kjer se ne bi smeli.
Gospe sicer ne poznam, smo pa imeli, preden smo dobili njenega mucka, nekajkrat možnost naključnega obiska prek njenih sosedov. Njene mačke so bile vedno odlično oskrbljene, vedno negovane, vedno z vodo, s čistimi stranišči, če se kakšen mucek ni šel ravno podelat v času našega obiska. Gospa več kot odlično skrbi za svoje mačke in je odvzem teh mačk možen le na podlagi prijave soseda, ki se že veliko let trudi, da bi se gospa znebila mačk. Tukaj inšpektorjem polagam na srce, naj izkoristijo možnost denarnih sankcij zaradi lažne prijave, in ne le zato, ker mačke, ki so oskrbljene bistveno bolje od zakonskega minimuma, jemljejo prostor v zavetišču mačkam, ki nimajo niti slabega doma, kaj šele dobrega.
Pod naslednjo trditev se podpišem tudi kot doktorica znanosti in univ. dipl. inž. fiz., skratka kot človek, ki zna uporabljati logiko:
Če bi bila gospa res mučiteljica živali, bi ji odvzeli vse mačke, ne le mladih in zdravih, temveč tudi invalidne in ostarele, ki pa so ji jih pustili. Skratka, tukaj je šlo, kot kaže, za popolnoma nekaj drugega, tj. za slovensko hudobijo in zavist. Bravo, Zlovenija.
Dr. Barbara Horvat, Dobrnič
