Zanimivo je predvsem to, da je veterinarska inšpekcija, ki je azil obiskala pred štirinajstimi dnevi, ugotovila stvari, ki jih nikoli prej ni, čeprav je v vseh teh letih opravila nič koliko pregledov. Jasno je, da je zavetišče podvrženo zakonsko predpisanim evidencam. A mi nimamo plačanega administratorja, ki bi urejal vso birokracijo. Vsak dan je namreč treba popisati vse pse – ali so lulali in kakali, so bili pridni ali nemirni; treba je zabeležiti tudi vsako razkuževanje. Nočem reči, da nekateri dokumenti niso nujno potrebni za delo, ampak če zmanjka časa, ima oskrba živali prednost pred papirologijo, ki je polna balasta. Zato včasih določene papirje uredimo naknadno. In to nam zdaj očitajo.
Vi pa očitate Mestni občini Koper, da se vas je lotila zaradi osebnih povezav župana Borisa Popoviča z veterinarsko ambulanto.Vse skupaj so na občini pripravljali najmanj pol leta. Od vsega začetka smo vedeli, da ima koprska veterinarska ambulanta apetite po zavetišču. Vemo tudi, da je županova svetnica zaposlena v tej ambulanti in da je njena sestra županova svetovalka. Očitno gre pri vsem skupaj za izpolnjevanje želja.
Kakšnih želja?V veterinarski ambulanti so v zadnjem času postajali vse bolj ljubosumni, ker smo pse na zahtevnejše posege vozili v druge ambulante. A mi tega nismo počeli, ker bi nam bilo luštno se voziti v Ljubljano, Celje ali Trst, ampak zato, ker v koprski ambulanti nimajo specialistov. Ko maček ostane brez noge in moraš zbirati prostovoljne prispevke za popravljanje napak različnih ambulant, ti enostavno ne preostane drugega, kot da k ortopedu, internistu ali na zahtevnejši kirurški poseg žival pelješ drugam. To je izzvalo ljubosumje in izpad dohodka koprske veterinarske ambulante.
Zakaj menite, da so se vas na tak način lotili teden dni pred iztekom pogodbe?Odlok, ki ga pripravljajo in ki naj bi omogočil oddajanje zavetišča v upravljanje brez javnega razpisa, mora romati na glasovanje v vse štiri občinske svete. Na seji koprskega občinskega sveta je predlog v prvem branju pričakovano dobil podporo, v Izoli in Piranu se je zataknilo, da o Ankaranu sploh ne govorimo, saj so ga koprski veljaki iz te zgodbe povsem izključili. Zato je moral koprski župan ubrati drugačno pot, da se nas reši. Uporabil je veterinarsko inšpekcijo, ki je iskala dlako v jajcu. In jo našla. Minuli petek so občinarji želeli opraviti primopredajo na vrat na nos. V zavetišču nas je nenajavljeno obiskala pisana delegacija. Najprej so začeli krožiti avtomobili služb za varovanje; plečati varnostniki so tudi izstopili iz avtomobilov in se kratek čas razkazovali. Nato je prišla prva ekipa redarjev. Nakar so poklicali še okrepitve, kot da bi šlo najmanj za pokol. Nazadnje pa so prišli predstavniki občin, koprske komunale in veterinarske ambulante. Vročili so nam sklep o predčasni prekinitvi pogodbe o upravljanju zaradi ugotovitev veterinarske inšpekcije. Mi smo obvestilo o dogajanju prilepili na facebook in v kratkem času se je zbralo okoli 500 naših podpornikov. Ozračje se je naelektrilo, tako da smo poklicali policiste, ki so nepovabljene goste pospremili iz zavetišča. Do primopredaje tako ni prišlo.
Ideja županov obalnih občin je, da bi zavetišče poslej upravljalo javno podjetje Komunala Koper. A menda vam direktor komunale Gašpar Gašpar Mišič ponuja sodelovanje.Mišič je v tej zgodbi neke vrste Popovičev mediator. Pravi, da bi mi še naprej lahko opravljali svoje poslanstvo. A z zelo omejenimi pooblastili, pri čemer bi se po vsej verjetnosti vtikali tudi v strokovne zadeve. Ponujali so nam celo, da nas vse vzamejo v službo. A ne razumem, zakaj bi nas vzeli v službo, če pa so ugotovili, da smo neustrezna ekipa za opravljanje te dejavnosti.
Na koprski občini so prepričani, da bo pod okriljem komunalnega podjetja zavetišče delovalo bolje in z nižjimi stroški. Za zgled so si postavili mariborsko zavetišče, ki ga upravlja tamkajšnja Snaga. Menite, da tovrstna javna podjetja ne morejo biti dobri upravljalci zavetišč?Da smo si na jasnem: mariborsko zavetišče je bilo nekoč zgled vsem zavetiščem, saj je bilo prvo v Sloveniji. Upravljalo ga je Društvo za zaščito živali Maribor. Dolgo časa je vse odlično funkcioniralo, dokler ustanovitelja društva nista umrla. Potem je šlo vse samo še navzdol in mariborsko zavetišče je brez razpisa prevzela Snaga. Če pogledate javno dostopne podatke, boste iz njih razbrali, da delajo enormno izgubo. Tudi število evtanazij se mi zdi grozljivo visoko. V treh letih je pri njih tako ali drugače poginilo več kot 1000 živali. To pomeni skoraj ena žival na dan. Tem dejstvom navkljub na koprski občini dajejo za zgled mariborsko Snago, kar je povsem nerazumljivo.
Občine so kot ustanoviteljice zavetišč po zakonodaji dolžne zagotoviti denar za 30-dnevno oskrbo živali. Če žival v tem času ne dobi posvojitelja, naj bi jo evtanazirali. Koliko psov ste pri vas evtanazirali v 12 letih?Lani dva, od katerih smo se poslovili s težkim srcem, ampak oba sta bila neozdravljivo bolna in sta trpela hude bolečine. Včasih smo uspavali še kakšnega mladiča, za katerega smo vedeli, da bo preživel le še uro ali dve v popolni agoniji. Drugače pa tega postopka nismo izvajali.
To pomeni, da ste od 30. dneva dalje oskrbovali pse na lastne stroške? Kako ste prišli do denarja?V 12 letih smo oskrbeli več kot 5000 živali. Vse smo oddali novim lastnikom, le dva psa sta v zavetišču umrla od starosti. To je dokaz, da smo delali dobro, saj smo vsem preostalim psom našli nove lastnike. Na leto smo od občin prejeli približno 100.000 evrov, za oskrbo živali pa smo porabili še enkrat toliko denarja. Lansko leto smo 60.000 evrov dobili samo z donacijami, srečelovom, dohodninami, koncerti in prostovoljci, ki so z nami vsak dan. Treba je vedeti, da z občinskim denarjem ne pokrijemo niti hrane, temveč le plače štirih zaposlenih in stroške obratovanja. Dva tisočaka na mesec nam ostaneta za veterinarske storitve. Vsa druga sredstva, ki jih potrebujemo v zavetišču, zberemo sami. Mi ne hodimo v službo petkrat na teden in ne sprejemamo psov samo v času uradnih ur, ampak vse dni v tednu, tudi ponoči.
Torej je vodenje zavetišča več kot služba, je način življenja?To ni samo floskula, res je tako. V našem zavetišču skupaj s prostovoljci vsako leto spravimo na noge na desetine »dudarjev«. To pomeni, da jih nesemo domov, sicer ne bi preživeli. Če mačka potrebuje intenzivno terapijo, jo moraš prav tako odnesti domov. Če je v zavetišču deset stopinj pod ničlo, spet odnesemo mladiče domov. In tako naprej. Zato smo zelo skeptični do ideje, da bi zavetišče vodilo javno podjetje. Prepričani smo, da se morajo z zapuščenimi živalmi ukvarjati ljudje, ki jim je dobrobit živali edini cilj. Nikakor pa se z njimi na tak način ne more ukvarjati podjetje, katerega dejavnost je upravljanje odpadkov in katerega osnovni cilj je kovanje dobička. Zato se bomo za zavetišče borili do konca. V vmesnem času bomo vseeno skrbeli za živali, ravno tako se bomo odzivali na klice občanov in poskušali za najdenčke poskrbeti po najboljših močeh.
