September je čas, ko se po vinogradih začnejo trgatve ter prireditve v čast grozdju, moštu in vinu v obliki predstavitev vinskih novosti in preskušanja starih, preverjenih radosti, najraje v družbi dobre hrane in glasbe. Prejšnji teden so v Ljubljano po smoli z vremenom v Novi Gorici, kjer so morale kar dvakrat odpovedati zgodnjepoletno srečanje, že tradicionalno pripeljale s seboj košček Goriških brd v vinskokulturni podobi dekline in matere iz Brd. V Prlekiji, med Muro in Dravo, so goste z vini in glasbo razvajali na domačiji Kogl. Ob vznožju jareninskih gričev pa so v obnovljenem dvorcu zažvenketali kozarci z vinskimi prvenci iz vinske kleti Dveri Pax ob spremljavi kulinaričnega razvajanja iz Hiše Denk in najštevilnejše slovenske glasbene skupine Perpetuum Jazzile.
Obnovljeni Jareninski dvorec skupaj s pripadajočim posestvom in vinsko kletjo, v kateri počivajo in zorijo vina Dveri Pax, je prijetna kulisa za tovrstne vinsko-kulinarične in glasbene dogodke. Nekdanji samostan, ki je v lasti benediktincev iz Admonta na avstrijskem Štajerskem že od leta 1139, je gostil že tretjo prireditev ob dnevu odprtih vrat vinske kleti Dveri Pax. Letos so obiskovalcem poleg pokušnje vinskih novosti iz samostanskega podzemlja. Ob dodatni kulinarični spremljavi kuharskega chefa Gregorja Vračka in njegove ekipe iz Hiše Denk so večer začinili še Perpetuum Jazzile.
»Kaj češ lepšega«
»Tole so naše buče,« je posodice s sladicami, ki so romale na mizo po dveh pozdravih iz kuhinje v obliki trojčka teletine ali ribjega menija s smučem in prilogami ter uverture s kapesantami ob seveda neskromni podpori renskega rizlinga v suhi in polsladki izvedbi, modrega pinota in chardonnaya, pozdravil direktor in glavni enolog Dveri Paxa Danilo Flakus, ki upravlja posestvo z okoli 300 hektarji zemlje. Od tega je za trte namenjenih okoli 100 hektarov, tretjino zasedajo gozdovi, na ostanku pa so njive in travniki ter tudi vrt, ki je namenjen za prav takšne vinsko-kulinarične preizkušnje. V prihodnosti ga nameravajo še povečati ter oplemenititi z začimbno-zeliščarskim prostorom.
Čeprav so bile samostanske buče v sladici odlične, se je vse seveda vrtelo okrog vina in na koncu tudi okrog koncerta Perpetuum Jazzile, ki občestva, razen v nekaj primerih, ni ravno dvignil na noge s sicer dokaj udobnih sedal kljub izjemno pestrim in še bolj neskromno napolnjenim okuševalskim mericam v kozarcih v podobi najboljših Dveri Paxovih samostanskih vin. Ampak to niti ni bil namen, saj kot je koncert komentirala ena od obiskovalk, ki je skupaj s svojim možem redna obiskovalka tovrstnih enoloških večerov: »Najprej je treba kaj finega pojesti, nato nekaj malega spiti, na koncu pa še uživati v glasbi. Kaj češ lepšega.«
