Ker posegi človeka v naravo povzročajo izumiranje vse več živalskih in rastlinskih vrst, obenem pa se nekatere invazivne vrste nezadržno razraščajo, je razmislek multidisciplinarne umetnice in arhitektke Polonce Lovšin – kaj narediti, da bo človek sit in koza cela – nadvse aktualen. V Centru in Galeriji P74 si je še do 23. septembra mogoče ogledati njene videe, kolaže in prostorske postavitve, nastale v več projektih, s katerimi je iskala načine za vzpostavljanje enakopravnega odnosa med človekom in domačo živaljo. O alternativnih oblikah preživetja se je učila od kokoši, koze ter čebel.
Kultura kokoši
V Pivki je denimo raziskovala perutninarstvo. Nastala sta dva videa, Kako razložiti kokoši kulturo kokoši in Kako razložiti kokoši arhitekturo perutninarstva, s katerima se navezuje na slavni performans Josepha BeuysaKako razložiti sliko mrtvemu zajcu. Kupila je kuro nesnico, ki na leto znese kar okoli dvesto šestdeset jajc, in jo teden dni gostila v svojem stanovanju, da bi preučevala njene vzorce obnašanja. Nastal je tragikomičen video, v katerem kokoš seznanja s kokošjo (pop)kulturo – kaže ji, denimo, nojevo jajce, pa leseno jajce, ki ji ga v reji podtaknejo kot stimulator, da začne nesti lastna jajca. Kokoš na videu se igra s čokoladnim jajcem ter s plišasto kokoško, posluša celo Kombinatke, katerih ime izhaja prav iz perutninskega kombinata Pivka. Enotedensko prijateljico je naposled popeljala celo na ogled pivških perutninarskih objektov, nato pa jo predala v skrbno rejo na podeželje.
Iznajdljivost koze
Na razgibanem terenu mirujoče gradbene jame je v celodnevni akciji sledila tudi kozi. »Podredila sem se njenemu vodstvu, ona pa je raziskovala teren in se prehranjevala, raje sicer s koristnimi grmovnicami kot s plevelom,« je povedala Lovšinova, ki je želela raziskovati pot iznajdljivega bitja, ki primarno predvsem išče hrano in beži pred morebitnim napadalcem. Zarisovala je kozine poti in nastalo skico predstavila kot možen načrt za prihodnjo arhitekturno rešitev oziroma alternativo klasičnemu arhitekturnemu načrtovanju.
Marljivost čebel
S svojimi ekološko naravnanimi projekti Lovšinova že leta opozarja tudi na pomen čebel v ekosistemu, tokrat pa je iskala alternativne načine za ročno opraševanje rastlin v primeru, da ta marljiva živalska vrsta izumre. Z reciklažo uporabnih predmetov, kot so rokavice in torbice, je razvila serijo uporabnih pripomočkov za opraševanje cvetov. Na kuliso urbanega ozadja je kolažirala fotografije oseb, ki so si pripomočke, polne pisanega perja in nežnih čopičkov, nadele, in jih postavila v kolektiv. »Od čebel se ljudje nismo naučili le, da so pomembne za opraševanje, ampak tudi, kako pomembno je skupinsko delo. Le na tak način bomo lahko dosegli resnične spremembe,« je poudarila.
Potreba po spremembi
Domače živali imamo v naši kulturi predvsem zaradi hrane, a obenem tudi kot ljubljenčke, je razložila očitno, a nenavadno razmerje Lovšinova. »Kokoš nesnica je denimo koristna žival, saj nosi jajca, pa še za prijateljico jo lahko imaš. Včasih so jih na pohode nosili s seboj vojaki, saj so nezahtevne za vzdrževanje, za vojsko pa so predstavljale vir sveže hrane. Podobno je s kozami in njihovim mlekom,« je dejala umetnica in opozorila, da bi človek in narava živela v sožitju, če bi s tovrstnimi viri ravnali bolj preudarno. Kot primer dobre prakse je navedla Skandinavijo, kjer v času košnje koze spustijo na javno zelenico, da se živali najedo, človek pa se izogne dodatnim opravilom.
V današnjih ekonomskih in političnih razmerah je nujno redefinirati naš odnos do narave, meni umetnica, ki je v razstavo vključila še konceptualno-teoretičen kolaž, na katerem predstavi shemo reda, v katerem človek kot doslej nadvladuje vse druge živalske in rastlinske vrste, ter ga primerja z ureditvijo, ki bi ljudi in naravo postavljala v izenačen, enakopraven položaj. »Leta 2008 so denimo v Ekvadorju sprejeli zakonodajo, v kateri je narava izenačena s subjektom in ima torej lahko odvetnika, ki na sodišču zagovarja njene pravice,« je s preskokom v antropocentričnem mišljenju sklenila Lovšinova, ki ji je uspelo pomemben družbenokritičen razmislek predstaviti na komunikativen in humoren, a zato nič manj tehten način.
