Ljubljanska grafična šola je bila v mednarodnem kontekstu ena najbolj prepoznavnih in avtentičnih znamk, ki so v drugi polovici 20. stoletja zaznamovale likovno prizorišče v Sloveniji. Vpliv skupine umetnikov, rojenih v prvih desetletjih 20. stoletja, ki so povzeli lastno različico visokega modernizma, je v določeni meri čutiti še danes, četudi tovrstna ustvarjalnost že dolgo ni več prevladujoča smer v umetnosti. Delovanje te izrazito heterogene skupine avtorjev, kjer so se med drugimi udejstvovali Marij Pregelj, Jože Ciuha, Karel Zelenko, Janez Bernik in Vladimir Makuc, je namreč odražalo novo samozavest prenovljene in emancipirane povojne družbe. Podpora grafični umetnosti pa je bila hkrati politični projekt, ki se je dokončno manifestiral z vzpostavitvijo ljubljanskega Grafičnega bienala. Grafika je bila dovolj preprosta za ustvarjanje in dovolj dostopna širši javnosti, kateri naj bi bila umetnost tedaj tudi eksplicitno namenjena. Eden najpomembnejših protagonistov tega kroga je bil Vladimir Makuc (1925–2016), čigar življenje in delo pretanjeno odraža duha tedanjega prostora in časa.
Ustvarjanje na prelomih
Praksa Makuca, ki je junija preminil v 92. letu starosti, zgovorno kaže na prelome v povojni likovni umetnosti. Tudi njegovo mladost je grobo presekala vojna in šele po osvoboditvi se je mladenič, ki je pripadal nižjemu srednjemu razredu, lahko vpisal v šolo za umetno obrt (1946–1950) in nato še na slikarsko smer ljubljanske likovne akademije (1950–1954). Kot avtor je bil v svojih začetkih izredno skromen, saj je svoja dela sprva hranil le zase, medtem ko je za preživetje kopiral freske po primorskih srednjeveških cerkvicah. Leta 1959 se je prijavil na natečaj za sodelovanje na 3. grafičnem bienalu v Ljubljani, kar je pomenilo, da so njegovo delo opazili in cenili. Avtorska kariera se je tako zares začela pri njegovih 34 letih in je trajala vse do njegove smrti. Četudi Makuca danes poznamo predvsem kot grafika, se je v ta likovni medij podal iz povsem praktičnih razlogov: ker ni imel ateljeja, medtem ko je grafike lahko izdeloval doma, in ker mu je prav grafika na široko odprla vrata v mednarodni prostor.
Poklon, ne retrospektiva
Poklon njegovemu delu je razstava na ljubljanskem gradu, ki bežno predstavlja polnih šestdeset let umetniškega ustvarjanja. Razstavišče je namreč premajhno za dosledno retrospektivo. Dela so postavljena kronološko, začenši z lesorezi iz poznih 50. let, kot je na primer Klovn na konju (1959), ki prikazuje ironičen motiv, morda celo avtoportret razkrečenega cirkusanta na stiliziranem konju. Kasneje so Makučeva dela postala še bolj stilizirana in groba, vendar nikoli povsem abstraktna. Figuralika je vselej ostala v središču njegovega zanimanja. A dela so postala na videz preprostejša, reducirana na le nekaj izbranih elementov, medtem ko so motivno prevladali avtorjeva neposredna okolica, krajine in prizori, ki jih je dobro poznal. Ovekovečil je arhaični svet Mediterana in Krasa, ki je pred njegovimi očmi izginjal – pastoralno krajino, živalske in kmetske motive, vendar pri tem kljub očitni nostalgiji ni bil pretirano romantičen. Celotno ustvarjalno pot je pravzaprav upodabljal svoje zelo intimne spomine.
Hibridne tehnike
Makučeva dela pa so zaznamovana tudi in predvsem z mojstrskim obvladovanjem različnih tehnik, saj je skoraj vsaka grafika ali slika hibridna mešanica različnih likovnih pristopov. Kljub temu so njegova dela izjemno groba. Umetnik ni namreč ničesar izbrisal ali skril, ampak je zavestno puščal vidne vse mrežnice in poteze, ki so morda izvorno služile kot skice. Gledalec tako dobi vpogled v drobovino njegovih del, kjer je vselej vidna sled delovnega procesa. In četudi se zdi, da je umetnikova govorica prepoznavna in da se nenehno vrača k istim motivom, je vselej čutiti težnjo po formalnem raziskovanju, zato je v njegovih (zlasti) poznih delih vse pogosteje zaslediti tudi pomensko abstrahirane napise in druge sugestivne arhaične simbole.
