Razstavišče Galerije Kapelica je nežno zatemnjeno. Nobenega premika ni zaznati. Zdi se, kot da bi lahko v prostoru vladala nekakšna gosta, slovesna tišina, če se skozi njega hkrati ne bi širila mehka preproga številnih, toda komajda slišnih zvokov, malce spominjajočih na rahel trk kovine ob steklo. In stekla je, kot pokaže pogled, precej: na velikih mizah je razvrščena nepreštevna množica kar najbolj običajnih kozarcev; delno napolnjenih z vodo.
Tak je prvi pogled na instalacijo Čidžikinkucu japonskega umetnika Nela Akamatsuja, ki od četrtka stoji na omenjenem prizorišču; zanjo je lani na uglednem festivalu digitalne in medijske umetnosti Ars Electronica dobil nagrado zlata nika za oblikovanje zvoka – pri čemer svojega projekta sploh ni prijavil v kategorijo zvočne umetnosti, temveč med hibridna dela. »Nisem skladatelj, niti glasbenik, tudi se ne ukvarjam z glasbo; mnoga moja predhodna dela sploh niso vključevala zvoka, zato se mi nekako ni zdelo, da spadam med zvočne umetnike – toda žirija se je nato odločila, da postavitev prestavi prav v ta sklop,« pove med smehom.
Most med dvema svetovoma
Naslov tega dela je skovanka iz dveh japonskih besed, od katerih prva (čidžiki) označuje zemeljski magnetizem, druga pa tradicionalno japonsko pripravo suikinkucu, pri kateri voda kaplja skozi majhno odprtino v notranjost med skale zakopane posode in pri tem ustvarja prijeten zven; pogosta je v vrtovih templjev in na krajih, kjer izvajajo čajne obrede. Prav zemeljski magnetizem je izhodišče tega dela, ki na svojevrsten način poustvarja zamaknjeni zvok opisanih vodnjakov. V kozarcih namreč na vodi lebdijo jeklene igle, ki so zaradi magnetizma orientirane v smeri sever–jug; ko skozi bakrene tuljave, pritrjene na zunanje strani kozarcev, steče električni tok, se ustvari magnetno polje, zaradi katerega se igle premaknejo in zadenejo v kozarec, udarci pa nežno zazvenijo v prostoru.
»Na svoje delo gledam kot na nekakšno mejo, ki povezuje dva svetova, zunanjega in notranjega – torej fizično okolico in našo duševno pokrajino,« pojasnjuje Akamatsu. »Na splošno živimo v zelo hrupnem okolju, ne le v zvočnem smislu; nenehno smo soočeni z ogromnimi količinami informacij ter vsakovrstnih impulzov. Vse to pogosto preglasi tisti tihi, osnovni ritem narave, njene vibracije. Na neki način torej s svojim delom, ki ga je mogoče zaznavati le brez motenj iz okolja, poskušam opomniti na skrito življenje sveta, njegovo nevidno lepoto, če lahko tako rečem.«
Od gibanja proti zvoku
Postavitev je bila na Ars Electronici sicer nekoliko drugačna, tam so bili kozarci razporejeni po policah na steni in ne na mizah, na razstavi v domovini pa je kozarce razmestil po tleh. »Prilagodim jo lahko različnim okoljem,« pravi ustvarjalec, ki je magistriral na umetnostni univerzi v Tokiu, preden se je podal na umetniško pot, pa je imel podjetje, ki se je ukvarjalo z računalniškimi komponentami. »Sestavljanje električnih naprav me je kot otroka zelo zanimalo,« se spominja z nasmeškom. »Vsak dan sem hodil v Akihabaro (predel Tokia, kjer mrgoli tehničnih trgovin, op. p.) in kupoval tranzistorje.«
Sprva ga je precej zanimala kinetična umetnost in tako je naletel tudi na zemeljski magnetizem, ki ga je uporabil že v več projektih, med drugim v instalaciji z velikanskimi visečimi krogi, ki so se zaradi namagnetenosti všite bakrene niti samodejno obračali okoli svoje osi. Prav podoben princip uporablja tudi v svojem novem delu Čozumaki, ki ga bo prihodnji teden predstavil na letošnji Ars Electronici in je ravno tako na ogled v Kapelici: v njem majhen magnet dela vrtinec na dnu z vodo napolnjene steklene posode, gibanje pa ustvarja nenavadne zvoke, ki jih lahko obiskovalci slišijo skozi zavito cev v obliki spirale notranjega ušesa.
