Tem 13 in še velikokrat več milijardam evrov se je najmanj četrt stoletja pred Noonanom in sedanjim ministrskim kabinetom odpovedala že neka druga irska vlada. Na njeni odločitvi, da bo z nizkimi davki poskušala nadomestiti razvojni zaostanek, temelji »keltski gospodarski čudež«, dejstvo, da je država za zlasti že uveljavljene in poleg njih naglo rastoče ameriške informacijsko-tehnološke družbe (IBM, Dell, Microsoft, Google, Apple, Amazon…) postala globalno oporišče. (Po boleči prekinitvi leta 2009 se ta »čudež« od lani nadaljuje z najvišjo gospodarsko rastjo v EU in skoraj uravnoteženim proračunom letos, prihodnje leto pa Noonan že računa na presežek).
»Dvojni irski« je v tem času postal sinonim za zniževanje davčne osnove. Izmikanje davkom, če hočete, ki ga v EU še zdaleč ni omogočala le Irska (spomnite se le na luksemburško davčno »oazo« sedanjega predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja). Bistvo dvojnega irskega je izkoriščanje različnih davčnih stopenj in osnov. Po ameriški zakonodaji podjetje plača davek na dobiček tam, kjer ga ustvari, po irski pa tam, kjer ima sedež. Upoštevaje patente in licenčne pravice je na Irskem treba imeti dve podjetji: eno, ki ustvarja dobiček s prodajo, in drugo s pravicami do izkoriščanja intelektualne lastnine v teh izdelkih. Prvo izrablja trikrat nižjo irsko stopnjo davka na dobiček, drugo pa pobira licenčnino, ki na Irskem ni obdavčljiva.
Apple utegne zdaj dvojni irski drago plačati, čeprav ni verjetno, da v včeraj izrečenem znesku. Ta je velikanski, okroglo 40-krat višji od doslej najvišje kazni evropske komisije v takšnih primerih. Toda – kdo je »storilec«? Je to Apple, ki trdi, da je vselej dajal cesarju, kar je njegovega oziroma kolikor je ta pač zahteval? Glede na to, da mu niti irska, niti ameriška, niti katera koli druga vlada ni očitala izmikanja ali celo utaje, to najbrž drži. Pravzaprav Applu tega niti evropska komisija ne očita, saj je kazen izrekla zaradi nedovoljene državne pomoči. Torej je »storilec« Republika Irska, ki ji komisija očita »poseben dogovor« z Applom, kakršnega druga podjetja niso bila deležna?
Očitka irske selektivnosti v prid Applu evropska komisija v odločbi ni zelo prepričljivo podprla z dejstvi, prej nasprotno: visoka kazen zbuja občutek njene »selektivnosti« s preventivnim namenom. In to približno je bil tudi vnaprejšnji protiočitek ameriškega finančnega ministrstva bruseljski komisiji, zapisan v prejšnji teden objavljenem 24 strani dolgem »belem papirju« z zgovornim, a vendarle skrivnostnim naslovom »Nedavne preiskave evropske komisije o državni pomoči in transfernih cenah«. Gre za rahlo spregledani dokument, skoraj zanesljivo tempiran na včerajšnjo objavo odločitve evropske komisije (Washingtonu pač ne manjka sredstev in načinov, da bi zanjo izvedel »predčasno«), ki so ga na spletni strani mednarodne nevladne mreže za pravično obdavčitev (Tax Justice Network) povzeli pod naslovom Ameriško finančno ministrstvo je pravkar napovedalo vojno Evropi.
Kot zveni dramatično, se tudi bere, ne glede na »hermetičnost« vsebine. Glavni očitek ameriškega finančnega ministrstva evropski komisiji je namreč, da s svojimi retroaktivnimi odločitvami v škodo ameriških podjetij spodkopava mednarodno davčno ureditev in dogovor o boju proti izmikanju davkom, dosežen lani v okviru OECD. Uradniki Obamovega zakladnika Jacoba Lewa malo grozijo (»ukrepi komisije bi ogrozili evropske naložbe v ZDA in ameriške v EU«), malo pa obtožujejo EU za nič manj kot »transfer davčnih prilivov iz ZDA in od ameriških davkoplačevalcev v EU«.
Na prvi pogled precej čudaško. Ameriška vlada, ki se je skoraj v celoti odrekla prilivom iz Applovih dobičkov (in ta stopnja je v ZDA 35-odstotna, dvakrat višja kot, denimo, v Sloveniji), zdaj tarna, da ji EU s svojo odločitvijo znižuje Applovo davčno osnovo (plačano »kazen« bo Apple lahko uveljavljal kot odbitek ob morebitni »repatriaciji« dobička). Zakaj torej, širše gledano, Washington sploh obtožuje Bruselj, da se gre nekakšno nadnacionalno davkarijo, in na koncu »belega papirja« zagrozi, da »ameriško finančno ministrstvo razmišlja o morebitnih odgovorih, če bo komisija v tej smeri nadaljevala«?
Ko je Sigmar Gabriel, nemški podkancler, v nedeljo na nemški televiziji izjavil, da so po njegovi oceni »prostotrgovinska pogajanja med EU in ZDA spodletela, čeprav tega še nihče noče priznati«, je iz berlinskega urada kanclerke Angele Merkel in iz Bruslja prišel razmeroma suh odmev, češ, pogajanja se nadaljujejo. Onkraj Atlantika so bili spričo Gabrielove izjave naravnost ogorčeni, pogajanja pa, da dobro napredujejo. Ameriško »kritiko« evropske komisije in grožnjo s protiukrepi je tako treba razumeti tudi kot doslej najbolj trd prijem Obamove administracije, da bi na evropski strani očitno klinično mrtev prostotrgovinski sporazum (TTIP) vendarle spravila čez mizo pod lastnimi pogoji in pred menjavo v Beli hiši. Če bi se po njej (in nekaj volitvah v Evropi) iz vsega skupaj navsezadnje izcimila spodobna davčno-trgovinska vojna med ZDA in EU, ne bi bilo presenečenje.
