Prozaistka Nataša Sukič (1962) je na slovensko literarno sceno prvič stopila pred dobrimi desetimi leti, ko je z zbirko kratke proze Desperadosi in nomadi (2005) jasno vzpostavila koordinate svojega literarnega sveta – v njem se vse odtlej srečuje vrsta marginalnih identitet, predvsem lezbičnih, gejevskih, androginih in transspolnih, ki vselej trčijo ob zid družbenega nasilja in obtičijo v zloveščem občutju tesnobnosti brez konca. Že z naslednjo knjigo Otroci nočnih rož (2008), kjer se avtorica v pripovedih vživlja tudi v nemoč tistih, ki sovražijo drugačne od sebe, je bila nominirana za nagrado fabula za najboljšo zbirko kratke proze.
»Kratka zgodba mora biti bolj bliskovita in dinamična kot roman, zato se mi včasih zdi, da jo težje pišem, bolj mi ustreza poglobljeno razvijanje romaneskne zgodbe,« je ob priložnosti povedala. Zato ni nenavadno, da je leta 2010 izšel njen prvi roman, orwellovska socialna srhljivka Molji živijo v prahu, kasneje pa še nič manj družbenokritično romaneskno delo Kino, ki ji je leta 2014 prineslo mesto med deseterico finalistov za kresnika.
Nomadsko popotovanje
Drviva po narkotični pokrajini spola in časa, je zapisala v prvi knjigi in njeni literarni liki so pravzaprav res nomadi, halucinogeni iskalci utehe, ki jih nemara najbolj definira lasten nemir. Opora ljubezni iz preteklosti izhlapeva, sedanjost se vse bolj pogosto napaja zgolj iz osamljenosti, mir ni prihodnosti niti malo naklonjen. Sukičeva skicira svet terorja v futuristični maniri, pripoved rada gradi na igri s časom, ki v njenih delih praviloma ne teče linearno. Njen pisateljski postopek je skoraj filmski, vselej ga zaznamuje fragmentarnost, svojevrstna liričnost te apokaliptične proze, v kateri ne manjka avtobiografskih zastavkov.
Njene protagoniste ritem urbanega okolja obenem osvobaja in utesnjuje, njihovo eksistencialno stisko pa avtorica dodatno stopnjuje s popkulturnimi referencami iz kultnih, denimo Hitchcockovih filmov, pa glasbe in novih medijev. Obenem ostaja Sukičeva v zvestem dialogu z bogato zgodovino lezbične kulture, ko se, denimo, navezuje na delo Djune Barnes, Gertrude Stein ali drugih »žensk z levega brega«. A kljub jasni osredotočenosti na doživljanje sveta skozi lezbično telo razvija avtorica v svoji prozi občutljivost do vseh upornikov, ki bodisi po politični bodisi po kakšni drugi svetovnonazorski ali osebni poziciji ne ustrezajo kalupu konvencionalnega, represivnega družbenega sistema in domicil iščejo na družbenem robu.
Med kvantnimi delci
Nataša Sukič namreč ne sodi le med najbolj prepoznavne lezbične pisateljice, njen družbeni angažma je že od osemdesetih let dalje opazen tudi na področju različnih civilnih združenj, največkrat povezanih s pravicami lezbične in gejevske skupnosti ter vprašanji žensk. V okviru nevladnih organizacij se ukvarja predvsem z diskriminacijo in upravljanjem raznolikosti na trgu dela ter s problemi socialne izključenosti. Ta diplomirana inženirka elektrotehnike in navdušenka nad raziskavami o kvantnih delcih pa obenem velja za eno prvih slovenskih didžejk, kot DJ Kamasutra namreč že leta polni plesišča alternativne scene predvsem z elektronskim rokom, alterpopom in elektroniko.
Kljub vstopu v politiko – leta 2014 je kandidirala za županjo Ljubljane, zdaj je mestna svetnica Združene levice – se glasbi, kot pravi, ne bo odpovedala, saj ji omogoča, da ostaja v stiku z novimi generacijami, novimi trendi in novimi kulturnimi politikami. Nekoliko radikalno odločitev o vstopu v politični prostor je sprejela, ko je po treh desetletjih družbenega aktivizma spoznala, da se boj za človekove pravice in pravičnejšo družbo, če naj bo uspešen, ne more ustaviti na mejah civilne družbe, temveč se mora prenesti v politiko. »A pisanje kljub vsemu ostaja moja največja strast,« dodaja.
Stopnjevanje kondicije
Zdi se, da je z zadnjo knjigo Piknik (2015), ki vsebuje vse značilnosti njenega pisanja, a njenemu opusu dodaja še močnejšo intimistično ali pač ljubezensko razsežnost, avtorsko kondicijo uspešno stopnjevala, na letošnjo kresno noč je namreč ob Gabrieli Babnik, Štefanu Kardošu, Mirtu Komelu in Mihi Mazziniju čakala na baklo, s katero pisec najboljšega slovenskega romana tradicionalno razpihne kres na Rožniku. Četudi ga je tokrat razplamtel Mazzini, postaja ob njenem vztrajnem vzponu na literarni vrh vse bolj očitno, da se je prebila med najbolj profilirane slovenske literarne ustvarjalce. Priložnosti za popisovanje eksistencialne ogroženosti ji v današnjem družbenem ustroju ne bo zmanjkalo.
