Shakespearova prevlada je posledica 400-letnega kulturnega in literarnovednega razvoja. Gre za ogromno industrijo, v kateri je Shakespeare zasidran kot popoln in univerzalen vrh kanona, ki se mu nihče ne more niti približati. Marlowe je vedno imenovan za drugega najpomembnejšega elizabetinca, četudi proti Shakespearu ostaja kapljica v morju, vsi preostali pa so že proti Marlowu povsem nepomembni. Shakespeare je prišel v kanon, v učbenike in je udomačen. Toda lahko je vse, kar želiš, če ga bereš s prave perspektive. Če ga bereš iz srednješolskega učbenika, je pa pač tak, da ga nekateri nemara upravičeno imenujejo za dolgočasnega zavaljenega meščana.
Zakaj ste se torej lotili raziskovanja Marlowa? Zdi se, da o njem veliko vemo, a raziskave kažejo, da to ne drži.Pritegnil me je konstrukt njegovega političnega, verskega in seksualnega odpadništva. Ta izhaja iz romantike, ko so ga na novo odkrili. V njem so namreč videli nekoga, ki jim je podoben – tako rekoč romantičnega genija, ki ruši zatohle družbene norme. Sicer pa so trditve o njem v najboljšem primeru zgolj spekulacije, dokazov ni. Hkrati pa raziskovalci ustvarjajo interpretacijski krog, v katerem njegova dela izrabljajo za sklepe o njegovi biografiji in njegovo biografijo za razlago njegovih del, kar je absurdno. V resnici o Marlowu, tako kot o njegovem slavnejšem sodobniku, vemo zelo malo gotovega. Celo pogosto prikazovan Marlowov portret je najbrž zgolj eden od konvencionalnih portretov bogatih, toda danes neznanih mladeničev.
Takšna je tudi njegova smrt: od poročanja, da naj bi ga zabodel služabnik, do tega, da pa naj bi se zabodel sam ali da je šlo za božjo kazen zaradi njegovega ateizma.Mrliški oglednik je po izpovedih prič zapisal, da se je druščina sprla zaradi računa v nekem penzionu. To je uradna razlaga, kar pa ni preprečilo mnogih spekulacij, da je šlo za političen umor, saj naj bi Marlowe postal preveč nevaren za krhko ravnotežje med različnimi centri politične moči. Drugi spet menijo, da je šlo zgolj za inscenacijo umora, po katerem se je Marlowe umaknil in odšel pisat dela, ki jih kasneje pripisujejo Shakespearu. Takoj po njegovi smrti so se res pojavili tudi zapisi puritancev, ki njegovo smrt navajajo kot primer božje kazni, torej dokaz, kako konča brezbožnež. Božja roka naj bi tako rekoč sama zabodla nož nad Marlowovo desno oko.
Se strinjate s trditvijo, da je Tragedija o doktorju Faustu nekakšna Marlowova avtobiografija? Tudi Faust je namreč cerkvi obrnil hrbet in se upiral konvencionalni univerzitetni znanosti.Delo ima zelo jasen vir, to je Angleška knjiga o Faustu, od koder je Marlowe povzel skoraj vse dogajanje. Nekateri razlagajo, da je v tej drami izpovedal svoj ateizem, a to so spet spekulacije. Poznamo celo diametralno različne interpretacije drame. Po mnenju nekaterih Tragedija o doktorju Faustu podpira Fausta, ki se odreče konvencionalnim vedam in veri, za druge pa drama zgolj utrjuje ortodoksen krščanski okvir. Marlowova besedila so, skratka, interpretativno zelo odprta.
Mladen Dolar nekje povzema, da je Marlowova tragedija Edvard Drugi prvo delo, ki se po antiki eksplicitno ukvarja s homoseksualnostjo. Kako škandalozno je bilo tako delo v Marlowovih časih?Ne vemo, saj odzivov sodobnikov nimamo. Koncept homoseksualnosti, kot ga poznamo danes, takrat ni obstajal, torej so si odnos med kraljem in njegovimi ljubljenci verjetno razlagali kot neprimerno prijateljstvo. Problem je bil seveda šibak kralj, ki ni vladal kraljestvu in torej ni izpolnjeval svoje bistvene funkcije, s tem pa povzročil upor plemstva in boj za oblast. Edvard Drugi se je pač raje zabaval s svojimi ljubljenci, kot da bi vladal; temu se je reklo »šibak kralj«, kot je bil tudi Shakespearov Henrik VI. in še mnogi drugi.
Sicer so Marlowovi liki pogosto tujci, svojevrstni Drugi: Jud, makiavelističen kristjan, Turek, homoseksualni kralj, afriška kraljica, črni magik, orientalski barbar…Če je bil Marlowe kar koli od tega, za kar ga zdaj imamo – torej ateist, gej, prevratnik – sodijo vse njegove igre dovolj dobro v podobo subverzivnega avtorja. Prikazuje Fausta, ki zavrne religijo, homoseksualca Edvarda Drugega ali Tamerlana, ki popolnoma zavrne nasledstvena pravila, po katerih oblast prevzame prvorojenec. Tamerlan pride na oblast s čistim makiavelizmom, pobije vse okoli sebe in vlada, za kar – čeprav celo požiga svete knjige – naposled niti ni zares kaznovan.
Danes se torej zdi, da je Marlowe izzival, da je želel pokazati alternative, ampak njegove igre so bile uspešnice elizabetinskega gledališča, ki niso bile cenzurirane ali za to vsaj nimamo dokazov. Zdi se, da kljub vsemu niso bile dovolj nevarne, da bi zares ogrožale oblast.