Ljubljanske ulice: Njegoševa cesta

Leta 1952 so po črnogorskem vladiki Petru II. Petroviću Njegošu poimenovali nekdanjo Jegličevo cesto. Cesta je bila dograjena sredi tridesetih let, v času, ko je Ljubljani županoval Dinko Puc.

Nič nenavadnega ni, da je Njegoševa cesta ohranila poimenovanje do danes, saj je bil Njegoš ne le pomemben črnogorski vladar, temveč tudi pesnik in filozof. Vzgajan za vladarja je pri sedemnajstih letih postal duhovnik, leta 1830 pa je po smrti Petra I. postal verski in posvetni vladar Črne gore. In velik reformator svoje države. Ustanovil je senat, reformiral sodstvo, ustanovil šole in tiskarne ter bil močan vodja sicer plemensko razdeljene Črne gore. A ni vladal dolgo – po dvajsetih letih je umrl zaradi pljučnice. Na svojo željo je pokopan na vrhu Lovčena.

Tako kot vladar je pomemben tudi kot literat. Legenda pravi, da je začel pesmi pisati že kot deček, najraje pa jih je recitiral ob spremljavi gosli. Nihče ne ve, koliko njegovih pesmi je postalo ljudskih. Temelj črnogorske književnosti pa je postala njegova pesnitev Gorski venec. Pesnitev je na neki način aktualna tudi dandanes: govori namreč o izgonu muslimanov iz Črne gore in boju proti otomanskemu vplivu.

Še posebno v času bosanske vojne je bil Gorski venec označen kot delo, ki poveličuje genocid in etnično čiščenje, Njegoš pa za opisovanje muslimanov uporablja besede, kot so kuga, smrad, zlo, hudič in podobne. Še huje je bilo to, da se je na to v zbornem desetercu pisano pesnitev na haaškem sojenju skliceval Radovan Karadžić. Haaško tožilstvo je ugotovilo, da Njegoš v Gorskem vencu »slavi ubijanje muslimanov, uničevanje njihovih hiš in rušenje džamij«.

Ne glede na to so leta 2014, ob dvestoletnici rojstva, v čast črnogorskemu vladarju na kraku, kjer se od Njegoševe odcepi Šmartinska, v parku ob lokalu Druga pomoč odkrili spomenik Petru II. Petroviću Njegošu, delo črnogorskega kiparja Draga Đurovića.

Njegoševa je med Ljubljančani in okoličani znana kot cesta, kjer je Poliklinika, svojo pot k zdravniku pa pogosto opišejo kot »grem na Njegoševo«.

V zadnjih letih gradbišče

Sicer je najbolj impozantna stavba na Njegoševi Meksika, ki velja za eno prvo slovenskih blokovskih zgradb. Po prvi svetovni vojni jo je po načrtih Vladimirja Šubica zgradilo mesto, v njej pa je bilo 82 preprostih socialnih stanovanj. Svoje ime je dobila po prostovoljcih meksikajnarjih, ki so se borili v Mehiki in so se zbirali na območju nekdanje Jegličeve ceste. Meksika je sicer zaščitena kot kulturni spomenik, a je pred leti dobila prizidek v obliki hotela, stisnjenega med stavbo in urgenco.

Nasploh je Njegoševa cesta v zadnjih letih eno samo gradbišče. Od leta 2010 do sedaj so jo temeljito obnovili, predvsem zaradi novega Fabianijevega mostu med Roško in Njegoševo, tako da je zdaj ta cesta del notranjega mestnega cestnega obroča. Ob cesti se še vedno gradi, prav pred Polikliniko, kar povzroča nemalo preglavic voznikom, ki želijo zapeljati tik pred vhod bolnišnice. Vhod do Poliklinike je ena prometno najobčutljivejših točk ceste, saj je bil zaradi avtobusne postaje nepregleden, hkrati pa je bil povezan tudi z vhodom na urgenco. Poleg tega je večen problem ceste preobremenjenost v času prometnih konic, ko se kolone zgostijo vse od križišča z Masarykovo.