Čez dober teden, 28. junija, bo vidovdan, pomemben dan v srbski zgodovini. Celo tako pomemben, da so leta 1919 v Ljubljani nekdanjo Radeckega cesto, poimenovano po avstro-ogrskem generalu, preimenovali v Vidovdansko cesto, ki to ime nosi še danes. V odloku so tedaj zapisali, da se cesta tako imenuje »v spomin na vidovdansko ideologijo, ki je imela svoj izvor v bitki na Kosovem polju leta 1389.« Cesta se na Trubarjevi ulici številka 53 odcepi proti severovzhodu proti Taboru.
Ta predel Ljubljane ima zanimivo zgodovino, saj je prav tu iz mesta na polja vodila srednjeveška cesta, na koncu katere so na Friškovcu, danes na Masarykovi cesti, stale vislice. V 17. stoletju so na območju današnje Vidovdanske ceste in sosednjega Tabora prirejali živinske sejme, zato se je ta predel imenoval Kravja dolina.
Pravzaprav je nenavadno, da ima ulica v Ljubljani ime po tem za Srbe tako pomembnem dnevu. Ni sicer čisto jasno, kaj so leta 1919 mislili z obrazložitvijo o vidovdanski ideologiji, a vidovdan je brez dvoma zapisan v zgodovino Srbije. Do leta 1919 so se na ta dan zgodili ne le kosovska bitka leta 1389, temveč leta 1914 tudi atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu, prav leta 1919 pa je bila na ta dan podpisana versajska mirovna pogodba o koncu prve svetovne vojne.
Toda s tem še ni končana zgodba o Vidovem dnevu. Leta 1921 je kralj Aleksander prav na ta dan razglasil novo ustavo Kraljevine SHS, ki so jo poimenovali vidovdanska ustava. Leta 1989 je na proslavi 600. obletnice kosovske bitke Slobodan Milošević z govorom oznanil začetek velikosrbskega gibanja. In kako ironično – prav 28. junija, a leta 2001, so Miloševića izročili haaškemu sodišču za vojne zločine.
Urbani vrtiček in viseče mreže
Danes na ljubljanski Vidovdanski cesti ni več krav, niti ni več cesta, temveč bolj ulica. Del, ki poteka od Trubarjeve do Komenskega ulice, je tlakovan s kockami, del od Komenskega ulice do Tabora pa je cona za pešce in je nekakšen vhod na Tabor, ki vse bolj deluje kot mestna dnevna soba, kjer se mešajo generacije in socialni sloji. Prav na koncu Vidovdanske ceste, kjer je stolpnica samskega doma delavcev kliničnega centra, je park, v katerem so nameščene viseče mreže, ki so tako igrala za otroke kot počivališča za mimoidoče. V parku je tudi poletna knjižnica, bližnji hotel pa organizira brezplačno jogo.
Na Vidovdanski cesti ima uradni naslov tudi Dijaški dom Tabor, a je vhod na drugi strani stavbe, na tej pa so pred dvema letoma uredili urbani vrtiček. Projekt je nastal v programu šolskih ekovrtov, pri zasajanju vrtička pa je sodelovalo štirideset učencev tako iz dijaškega doma kot iz različnih ljubljanskih šol. Pri zasaditvi so uporabili materiale, ki so jih našli v okolici vrta, sadike pa so vzgojili učenci šol, ki že imajo ekovrtove. Žal pa je tako, da so rastline sedaj bolj ali manj prepuščene same sebi in vrtiček deluje precej divje.
Ko Vidovdanska cesta prečka Komenskega ulico, se spremeni tudi njen karakter. Namesto cone za pešce postane nedefinirana zaparkirana ulica, pročelja so popisana z grafiti. Na ulici je nekaj stanovanjskih hiš in trgovin. Med njimi so krznarstvo in modna trgovina, arhitekturni biro in kulturno-umetniško društvo Sredina, ki organizira različne zanimive tečaje, od polstenja do evritmije.
Na Vidovdanski cesti razen prevelike zaparkiranosti in ozkega pločnika v zadnjem letu ni bilo večjih nevšečnosti. Ulica je bila pred nekaj leti uvrščena na seznam kritičnih točk četrtne skupnosti Center, in sicer zaradi pogorišča zasebnih hiš med Vidovdansko cesto in Ilirsko ulico. Hiš še niso sanirali, so pa razpadajoča pročelja prekrili s plakatnimi površinami.
Vidovdanska cesta
Dnevnik
PODATKI
RTV
Slovenija
Miklošičev
park
Tabor
Vidovdanska cesta
zmajski most
Tromostovje
