Včasih je veljalo, da je ženskam prostor pri otrocih, v kuhinji in cerkvi (saj se spomnite prtičkov z izvezenim »Kinder, Küche, Kirche«), vse drugo pa so moške zadeve. Seveda zgodovina ni vedela, da pride čas za moškega, ki je premeten kot le kaj. Lepo je počesan, vzgojen, deluje trezno in pametno – pravi strup za ženske. Zlobneži bodo šteli, koliko jih je že zamenjal do zdaj, in tudi poročne prstane (nataknjene in snete) mu bodo očitali. Toda mož ni kar tako: če hoče, da mu hiša (oziroma država) lepo trdno stoji na vseh vogalih, je pač treba slediti pregovoru in za to podporo uporabiti ženske. Saj se je doma naučil, kako so lahko zahtevne, tudi gospodovalne, muhaste, nezadovolj(e)ne – nujno potrebne.
In je tako ženskam zaupal delo in socialo in zdravje, vojsko in policijo in še finance. Vse, z eno besedo. Kako tudi ne bi: ko v njegovem imenu oziroma v imenu njegove politične družine spregovori še ena dama, je vse jasno. In ne pozabimo, da je tudi v kremplje bruseljske birokracije poslal našo, slovensko žensko, da podpre še vogale razmajane Evrope. In ženske? Kot vedno vdane v usodo skrbijo za vse: zajezijo begunski val in pomirijo jezne policiste, pometajo pajčevino v prazni vojaški blagajni, štejejo nezaposlene in seveda tudi obrnejo sleherni evro naše državne blagajne. Dame se skoraj ne prepirajo z moškimi (v nasprotju s tistim, kar se dogaja marsikje doma), še druga drugi si zaradi kril, šminke in torbic ne skačejo v lase. Mirno in vdano delajo in podpirajo že vse vogale in še kaj zraven. Tisti, ki je vse to premeteno in načrtno razdelil bitjem v krilih, ima zdaj v službi toliko žensk, da ni čudno, da lahko doma kakšno tudi pogreša ali pa ona njega.
In moški? Še naprej se delajo pomembne, čeprav proti ženski izgubijo pravdo za pralni stroj, na primer. V svojem širokoustenju in nastopaštvu so pozabili, da je vse tako kot doma: ženske podpirajo vse vogale, oni pa pokajo od pomembnosti. Tisti, ki je dal lepšemu spolu vse to v roke, pa zadovoljno mrmra: še dobro, da mi gre z ženskami tako dobro, si misli.
