Koliko vas ve, kdo je bil pred Bachom predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja? Ne. Ni bil Juan Antonio Samaranch, do njega še pridemo. Nihče? Je možno? Možno je! Tudi o Jacquesu Roggeju slovenska različica vsevedne spletne enciklopedije ne ve prav ničesar, zato smo si pomagali z angleško verzijo in stricem googlom, da vam lahko povemo, da je 74-letni belgijski zdravnik vodil olimpijsko družino kar 12 let in je zdaj njen častni predsednik.
In tako pridemo do Juana Antonia Samarancha, ki je Mednarodni olimpijski komite vodil celih 21 let. Da, uganili ste, o njem ve nekaj podatkov tudi slovenska wikipedija. Rodil se je leta 1920 v Barceloni in umrl pred šestimi leti takisto v katalonski prestolnici. Manj znano je, da je svojo bogato kariero športnega funkcionarja pravzaprav začel kot Francov športni minister in bil ob koncu režima tega diktatorja eden najvplivnejših Špancev. Vsaj če gre verjeti »škrbinasti« slovenski wikipediji. A to zdaj ni pomembno. Pomembno je, da pa njega poznate prav vsi, kajneda. In v tem modernem svetu, ko je edina vrednota prepoznavnost in ko kot osebnost pravzaprav ne obstajaš, če nimaš vsaj 2,5 milijona sledilcev na twitterju in 3,6 milijona prijateljev na facebooku, je to, da prej omenjenih Bacha in Roggeja ne pozna živ bog, Juana Antonia pa ves svet, še kako pomembno in zanimivo. Dobro, za tistega Roggeja je zdaj tako ali tako že prepozno, ampak nemški odvetnik bi pa že lahko dal nekaj nase.
Pa saj ni treba odkrivati tople olimpijske vode. Po čem je bil najbolj znan Juan Antonio Samaranch? Ja po tem, da je prav vsake, še tako bedne olimpijske igre, ki se jih, recimo, ni udeležilo pol sveta, preostali športni svet pa je bil nadopingiran do onemoglosti, razglasil za najboljše olimpijske igre vseh časov. Malo smo se mu smejali, ampak na zadnji dan olimpijade smo točno vedeli, kaj bo rekel. Kot vemo, da nam bo papež vsako veliko noč tudi v slovenščini zaželel blagoslovljene praznike. In je bil car vseh carjev, tale Juan Antonio.
Thomas Bach ima torej enkratno priložnost, da stopi v svet slavnih in prepoznavnih po zgledu njegovega predpredhodnika. Si predstavljate, da jutri izusti: »Olimpijske igre v Riu so bile najboljše doslej!« Požrli se bodo Katalonci, zadavili ga bodo Američani, prekleli Avstralci, zaploskali Grki, nagrbančili se bodo Kitajci, pljunili ga bodo Angleži in v smrtni strah bodo padli Japonci. Seveda so bile najboljše! V Riu so imeli najboljše kolone vozil in najhujšo gnečo na cestah doslej, imeli so najboljše namakalne sisteme v stanovanjih športnikov, tam so najboljši tatovi medalj in drugih dragocenosti, pa na najboljše preprodajalce vstopnic ne smemo pozabiti (hja, saj prihajajo iz vrst članov MOK-a). Najbolj smo se smejali padajočim atletom na spolzkih progah, športniki pa so se najbolj bali nevarnih komarjev. Brazilci so tako ali tako čisto navdušeni nad igrami, še predsednico so poslali v predčasno upokojitev, ker je vse skupaj tako dobro zrihtala. Najboljše doslej, skratka!
Mimogrede, ali veste, kdo je predsednik slovenskega olimpijskega komiteja? Ne, ni Kocijančič ...