Marc Almond: Edino, kar šteje, je, da ljudi prepričaš o tistem, o čemer poješ

Kot človek, kot oseba, sem izpopolnjen in opredeljen ter nimam problemov z bipolarnimi motnjami ali shizofrenijo. Povsem drugačen je moj nemiren umetniški ego, ki težko dolgo časa zdrži na enem mestu in poskuša najti čim več odvodov, da zadovolji svoj ustvarjalni nagon. Vseeno ne morem z gotovostjo potrditi ali izločiti enega samega žanra, v katerem se najboljše počutim, kajti v vsakem posebej sem zelo užival, sicer se mu ne bi posvetil oziroma bi ga takoj opustil, če bi torej ugotovil, da se v njem ne znajdem najbolje. Po naravi sem tipičen perfekcionist in povprečja ne maram. Od začetkov naprej je pot vseeno jasno tlakovana, kar se mene in moje umetniške podobe tiče: osrednje osišče je in ostaja pop glasba. Z glasbenim ustvarjanjem na vseh koncih se namreč ukvarjam že več kot petintrideset let, vendar sem se v izteku – in ne glede na to, kam me je zaneslo – vedno vračal nazaj in vrnil k pop-pop glasbi. Z dvakratnim imenovanjem na mislim na poudarjeno pop glasbo, temveč na njeno preprostost, ki je prepogosto primanjkuje. V vsej svoji karieri, najsi sem se šel kabareta, operete ali eksperimentiral z gotskimi in »underground« disko ritmi, sem se malodane pubertetniško navduševal nad preprostimi oblikami pesmi in jih zagovarjal. Od nekdaj sem imel rad preproste pesmi, ki pripovedujejo preproste zgodbe, zato so vsi moji odkloni le trenuten navdih, muha, ki prileti in odleti.

Nedvomno, četudi sem se v razvojni fazi precej bolj opiral na dotakratno zapuščino soula. V vsej svoji zmedenosti sem namreč čas ujel počasneje od vrstnikov, a ga kmalu z duetom Soft Cell za trenutek ali dva celo prehitel. Zakaj se je to zgodilo? Ker z Davidom Ballom ne glede na vse tehnološke priložnosti, ki so nama že bile na voljo, nisva v ničemer pretiravala z njihovo uporabo in sva pesmim spontano pustila, da zadihajo. Popularna glasba mora biti preprosta; edino, kar šteje, je, da ljudi prepričaš o tistem, o čemer poješ. Frank Sinatra je znal to odlično ponazoriti. Prepustil se je vzdušju pesmi in se čvrsto, skorajda že nonšalantno držal melodije brez vsakršnih nepotrebnih vokalnih ekshibicij, ki jih je bil zagotovo sposoben. Brez vsakršnega histeričnega naprezanja je znal dovršeno artikulirati vsako besedo posebej. Če za koga, potem zanj res velja, da je vse »storil po svoje«.

Tudi, vendar se ne morem primerjati s Sinatro.

David Bowie nam je vsem vzor in vodilo, kako je treba pristopiti k umetnosti v najširšem smislu. Ne govorim zgolj o glasbi, temveč na splošno. Vsakdo izmed nas se vsaj enkrat v karieri sooči s prenasičenjem, vprašanje pa je, kako se na ponavljajoče se vzorce odzvati. Ali bolestno ponavljati uspešno formulo v nedogled, tako dolgo, da postaneš karikatura samega sebe? Če vsaj malo ceniš tisto, kar počneš, potem je odgovor sila preprost – ne! Umetnik mora najti ali iznajti način, da se znova osmisli; da sicer ohrani svoje izhodiščne karakteristike, vendar jim vsakič znova poišče nov smisel. Mora stremeti k početju nečesa, česar še ni počel. Še bolje, česar še nihče ni počel; slednje je sicer težko, a David Bowie je znal. V kaj vse se je »našemil«, a nas vedno znova prepričal. Po drugi strani moraš biti pripravljen tudi na velike spodrsljaje. Govorim seveda s komercialnega stališča, saj moraš preživeti. Prav nihče namreč ni imun za napake in kolikor prej se tega zaveš, se sprijazniš s tem, da bodo po uspehu prišli tudi padci, toliko bolje zate. Kot vsak pravi umetnik moraš, tudi za ceno neuspeha, ostati drzen in nagnjen k tveganjem. Sam sem srečen in zadovoljen, ker počnem stvari, ki mi omogočajo udobno življenje in hkrati to, da svoj ego občasno zadovoljim tudi z bolj eksperimentalnimi, temačno-teatralnimi oziroma manj komercialnimi vsebinami. Za največji uspeh štejem to, da sem zgradil prepoznavnost, da skladbe nosijo moj podpis in da takoj, ko nekdo zasliši moj glas, reče: »Aha, to je Marc Almond.«

V krajih na severu Anglije (okrožja Lancashire, North Yorkshire in West Yorkshire), kjer sem odraščal, mimo northern soula v sedemdesetih pač nisi mogel. Scena je bila na višku in zelo živahna. Bil je del našega vsakdana, četudi je bil sprva z njim precej bolj povezan David Ball. Sam sem hranil nekatere male plošče soula, vendar nisem bil posvečen tej zvrsti. Ko sva se združila pod imenom Soft Cell, najina glasba ni bila nič posebnega – prej še eden izmed nepreštetih hladnih elektro pop bendov v severni Angliji, ki so se nesramno opirali na dosežke robotike in krautrocka s Kraftwerk na čelu. Alienacijo sva osvetljevala z urbanimi klišeji, odsevi mestne svetlobe in neonskimi reklamami. V nekem trenutku naju je prešinila misel, ali ne bi končno poskusila nečesa svojega, nečesa v maniri na novo odkritega zrnatega elektro soul panka. Oba sva prvenstveno izhajala iz te glasbene zvrsti; pred Soft Cell sem se namreč preizkusil v nepreštetih pankovskih skupinah. Zedinila sva se, da potrebujeva nekaj surovega, in v northern soulu sva odkrila veliko teh prvin. Takoj sva prišla na idejo, da bi teren najprej preizkusila s priredbo. Izbrskala sva precej neznano skladbo Tainted Love in jo priredila za potrebe elektronskega dvojca. Seveda niti pomislila nisva, da bo pesem tako gromozanska uspešnica po vsem svetu, da bo našla svoje mesto v Guinnessovi knjigi rekordov in da bo praktično po vseh štetjih med Top 100. To je bil velik šok za oba. Čez noč se je najino življenje obrnilo na glavo.

Vse to je res, vendar pesem že od uspeha naprej živi svoje življenje, vezano povsem za Soft Cell. Kadarkoli jo zaslišite v katerikoli izvedbi, takoj pomislite na Soft Cell. Ne recite, da ni tako. Kajti kdorkoli jo je priredil, ni priredil originala Glorie Jones, temveč se je oprl na najino verzijo. Tuja pesem je postala neločljiv del naju. Vsi, brez izjeme, so uporabili najin aranžma, in to je nekaj, kar mi je počasi začelo presedati, še zlasti ko so skladbo ali izvlečke iz nje uporabili v reklami za preprečevanje zobne gnilobe. To je bil višek nespoštovanja in vrh ledene gore, zato sem ves besneč brez podpore založbe posegel po pravni pomoči. Ne želim nikakršne odškodnine, prav ničesar v materialnem smislu, le obvarovati hočem veliko pesem pred poneumljanjem. Tainted Love si to zasluži z ali brez Marca Almonda.

Še danes sem ponosen, da sva pomagala ljudem odpreti oči, četudi nisva naredila ničesar, kar ne bi obstajalo že samo po sebi. Non-Stop Erotic Cabaret je odsev časa in nič drugega. Nobene domišljije ni zadaj, vse to se je dogajalo za zaklenjenimi vrati in midva sva le prepevala o nečem, o čemer se je v nekaterih krogih sramežljivo šušljalo in pazilo, da ne bi ušlo izpod nadzora. Morate vedeti, da so bili to za Veliko Britanijo težki časi. Po njej je gazil neusmiljen škorenj Margaret Thatcher, ki se mu je ponižno podrejala tudi kultura, vsi drugačni pa s(m)o bili niti ne izrinjeni na obrobje, temveč se je zanikal naš obstoj. S prvencem sva le spregovorila v imenu vseh nas, ki nismo obstajali, in svetu – predvsem pa Britancem – pokazala resnično Britanijo tistega časa, vse skrivnosti, ki jih je politika načrtno skrivala za zaklenjenimi vrati. Z njim sva se stoično postavila v opozicijo konservativnemu čistunstvu in njemu primerni pop kulturi, ki je delovala obupno bledo in groteskno. Najin upor vseeno ni bil politične narave, kot se prepogosto omenja, zgolj bila sva tisto, kar sva v sebi čutila, da sva. Uporabila sva nekatere subverzivne prvine, da sva bila slišana, in ljudem povedala, da obstaja tudi drugačna scena, ki ni konvencionalna in narekovana, in da se imamo tudi znotraj nje fino.

Sex Dwarf je neposredno prinašal sporočilo vsem tistim, ki so si želeli perverznosti, vendar si o njej niso upali govoriti na glas. Med sestavljanjem besedila sem si enostavno dejal: »Vem, da globoko v sebi hrepenite po perverznostih, zato vam jih bom dal.« Ko sem v enem izmed tabloidov prebral naslov: Sex dwarf luring disco dollies to a life of vice, sem takoj vedel, da ga bom uporabil v pesmi. Po eni strani sem ga razumel kot čisto tabloidno neumnost, po drugi strani pa se naslov članka, kot tudi najin umetniški in življenjski nazor, v ničemer ni ujemal s konservativnostjo trenutka na sceni. Sex Dwarf je tako odšel na osvajalski pohod in hitro postal klubska »underground« elektro pop himna in ikona.

Nikdar nisem govoril v njihovem imenu, temveč izključno v svojem; ne predstavljam njih, temveč sebe. Ni pomembno, kaj sem, temveč, kdo sem. Sem umetnik in nikogaršnja last! Takoj ko se začne etiketiranje, to pomeni, da sem samo njihov, in ne več od preostalih. Tega ne maram. Moja umetnost je dostopna vsem, ne glede na to, kaj so ali komu pripadajo. Pri tem je edina selekcija okus. Nekomu je moja glasba všeč, drugemu ne. Konec zgodbe! Ali mora biti moja glasba všeč vsem gejem samo zato, ker sem gej? Ne! Ali moja glasba ne sme biti všeč vsem tistim, ki niso geji? Ne! Z vsakim takim početjem se marginalizira in uokvirja moje delo, kar je daleč od vsakršne enakopravnosti. Oziroma če bi dopustil etiketiranje ali zoževanje, bi v obratni smeri storil enako kot tisti, ki zavračajo delo gejevskega umetnika. Nisem noben aktivist, zgolj običajen smrtnik, ki bi s svojo glasbo rad polepšal trenutke vsem ljudem brez vnaprejšnjega pomisleka, komu ali čemu pripadajo. Veliko sem pretrpel zaradi svoje spolne usmerjenosti od šolskih dni naprej in še zlasti po tem, ko nama je s Soft Cell uspel preboj. Takrat sem še živel v Leedsu in se preživljal tudi kot DJ v klubu ter bil s tem nenehno izpostavljen agresiji, saj je bil v severnih predelih Anglije na vsakem koraku močno prisoten duh Nacionalne fronte. Pritiski niso bili samo od zunaj, temveč tudi od znotraj. Tudi žrtve znajo biti nasilne do »somišljenikov«, če se tako izrazim. Po drugi strani so me agenti na začetku prepričevali, da se niti pod razno ne smem javno opredeliti glede svoje spolnosti, saj bi s tem lahko škodoval svoji karieri ali jo povsem uničil. Glasbena industrija je takrat navzven plansko ustvarjala splošen videz, da je izključno heteroseksualna. Po potrebi so ti dodelili tudi dekle, samo da bi stvar navzven izpadla korektno. Soft Cell sva kljub negodovanju in šikaniranju v medijih podirala meje in tabuje v glasbeni industriji ter s tem tlakovala pot za poznejši prodor Bronski Beat, Pet Shop Boys, Erasure …

Nisem rojen v Londonu in prvih dvajset let sem v mesto hodil le zato, da sem se naužil njegovih posebnosti in živahne različnosti. Vendar se imam za Londončana, saj velik del mojega srca pripada njemu, zato me boli, ko vidim, da izginja. Soho je bil nekoč srce mesta, majhen predel, kamor so vsi zavili. Ima bogato literarno in glasbeno zgodovino, ki jo moramo ohraniti. Zavarovati! Danes pa pametnjakoviči zapirajo njegove originalne vsebine in jih nadomeščajo s cenenimi ponaredki. Slišim, da se podobno dogaja tudi s Haight in Ashbury v San Franciscu. Četrti je treba vrniti nekdanji sijaj, tudi vse nevarnosti, ki so pretile, spet odpreti Sex Shope, znižati cene prostorov in stanovanj »downstairs« ter pustiti subkulturam, da znova zaživijo svoje življenje. Vem, jamram kot zagrenjen starec, vendar z razlogom. Nočem, da imajo v Sohu glavno besedo tisti, ki ga sploh nikdar niso obiskali, da prodajajo zrak, da se namesto tradicionalnih umetniških in »kinky« vsebin v stavbe naseljujejo McDonaldsi in Starbucksi. Želim si nekdanje boemskosti, in ne samo še ene mestne četrti, ki je podobna, če ne enaka sosednjim. To mesto je dihalo, danes pa postaja korporativna monokultura.

Producent Chris Braide je želel doseči prav to. Že do nekdaj je velik ljubitelj moje glasbe, celo tako velik, da je posnel veliko spremljevalnih vokalov za povratniški album Soft Cell – Cruelty Without Beauty (2002), česar do najinega sodelovanja nisem vedel. V vmesnem času se je razvil v vrhunskega producenta v Los Angelesu. Prebral je mojo predajo, češ da sem končal s pisanjem pesmi, in tega nikakor ni želel sprejeti. Poskušal me je prepričati v nasprotno, a sem trmasto vztrajal pri svojem, dokler mi ni poslal nekaj čudovitih matric, ki so znova predramile pesnika v meni. Enostavno ga nisem več mogel zavrniti. Med nama se je razvilo posebno prijateljstvo. Skupaj sva napisala album in ga producirala. Chris – kot velik ljubitelj vsega, kar sem počel do zdaj – je pri tem celo malce tekmoval sam s seboj, da bi poiskal in uporabil čim več referenc, s katerimi sem operiral v svoji karieri. Zato je album slogovno živopisen in ga tolmačim celo kot Best of Marc Almond s samimi novimi skladbami.