Violinistka Trotovškova se ob solistični koncertni karieri posveča tudi komorni igri, njeni najzvestejši odrski partnerji so japonska pianistka Joko Misumi, katalonska pianistka Maria Canyigueral in britanski pianist Simon Lane, v zadnjem času pa jo zanima tudi baročna glasba. S flavtistom Borisom Bizjakom sta v Londonu ustanovila baročni ansambel, tam imata tudi glasbeno založbo Hedone records. Posveča se tudi pedagoškemu delu, je asistentka na Trinity College v Londonu in Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Ko ste se odločili ostati v Londonu, ste izbrali težjo pot. Treba se je bilo šele uveljaviti, v domačem prostoru bi bilo morda lagodneje.Tudi ko se uveljaviš, ne moreš biti povsem sproščen, pritisk odličnih glasbenikov je nenehen. Toda v užitek mi je ravno to, da sem ves čas zaposlena, v pogonu, prisiljena v razmislek za obstanek. Srečaš pa veliko ljudi, ki si ravno tako želijo ustvarjati, se povezovati. Ozračje je zelo delovno, nikoli zgolj ne klepetaš ob kavici, vedno so zraven ideje in pobude. Mnogi smo prišli od drugod, prišli smo delat. Glasbena scena v Sloveniji se mi zdi v tem smislu preveč umirjena.
A v London najprej sploh nisem hotela. Sem iz glasbene družine, vendar nisem čutila pritiska, da moram ustvariti kariero. Bilo je ravno obratno, ker starši (mama Ksenija Trotovšek je profesorica in violončelistka v ljubljanskem opernem orkestru, oče Darko Brlek pa klarinetist in direktor Festivala Ljubljana – op. p.) poznajo težavnost tega poklica. Svetovali so mi vsaj leto dni podiplomskega študija v tujini. Šla sem in nato ostala. Začutila sem svobodo, nihče me ni poznal, lahko sem sama poiskala in si zgradila svojo umetniško identiteto. Postala sem na svoj način ambiciozna, ugotovila sem, kaj si dejansko želim. Ta razdalja mi tudi pomaga, da sem povsem neodvisna od določenih mnenj. Če bi isti projekt predstavila v Ljubljani in Londonu, sem prepričana, bi dobila dve zelo različni mnenji. Nedvomno bi v Londonu mnogo lažje prišla do finančne podpore, saj tam umetniki privlačijo kapital.
Vi imate celo svojega anonimnega mecena. V kakšnem trikotniku ste z njim in vašo violino iz leta 1750, ki jo je izdelal Pietro Antonio dalla Costa?Cene za godalne inštrumente znajo biti astronomske, recimo za eno garsonjero v Londonu, in z leti jim vrednost le še narašča. Mlademu glasbeniku je zato zelo težko priti do dobrega inštrumenta. V tujini obstajajo fundacije in meceni, kot je moj, ki so pripravljeni inštrument kupiti, ti pa ga potem z leti odplačaš. Če ti ne uspe, ga prodajo naprej. Zbere se tudi več ljudi, ki investirajo v en inštrument.
Igrati na skoraj 300 let staro violino je dejansko nekaj posebnega. Toliko ljudi je že nanjo igralo, zanima me njena zgodovina in enkrat jo bom raziskala. Vem recimo, da je dalla Costa izdelal tudi violino za Mozarta. Verjetno je Mozart preizkusil tudi mojo violino, preden si je izbral svojo. (Smeh.)
Seveda je treba violino tolikšne vrednosti posebej skrbno vzdrževati, plačevati zavarovanje, ampak se na te stroške navadiš. Violina je navsezadnje orodje, brez katerega ne morem služiti kruha. Imam samo to violino, vedno igram nanjo in vedno jo imam sabo. Po navadi tudi spim blizu nje.
No, tale vaš mecen mi ne da miru in očitno le ni kar tako: uredil vam je koncert v londonskem Wigmore Hallu, pa tudi dva koncerta v Ameriki, kjer ste debitirali. Menda bo v sredo celo nekje med poslušalci ljubljanskega koncerta?Ker je del kraljeve družbe, mu je lažje organizirati določene stvari, zato mi večkrat pomaga do kakšnega koncerta. Klasičnim glasbenikom dejansko ni težko srečati ljudi iz teh krogov, ker klasično glasbo tamkajšnja družbena elitna sprejema za svojo. Obiskujejo koncerte, podpirajo glasbenike in nasploh umetnike. Ta naklonjenost po mojem izvira iz vsesplošne podpore visoki kulturi, ki ima tam dolgo tradicijo, to pa želijo ohranjati. Kar se tiče mojega mecena, res je najavil svoj prihod v Ljubljano. (Smeh.)
Igrali boste Prvi violinski koncert Prokofjeva. Kako ga doživljate?Skladatelj ga je pisal med letoma 1915 in 1917, ko je imel neko ljubezensko afero, in ta romantičnost, čustvenost zelo izžareva iz partitur, hkrati pa se čuti nemir političnih prevratov tistega časa. Od moje prve izvedbe tega koncerta pred štirimi leti z orkestrom Mariinskega gledališča in Gergijevim do danes se je moj pogled na delo nekoliko spremenil. Imam pravzaprav dober občutek, dala sem skladbi čas, lahko sem vanjo vstopila iz novega zornega kota. Igrala bom z drugim orkestrom in dirigentom, kar bo zagotovo vplivalo na mojo interpretacijo.
Ko ste prišli v London, sta s Stjepanom Hauserjem, danes članom 2Cellos, ustanovila Greenwich trio. Še delujete?Ne več, smo bili pa v triu zelo ambiciozni. Veliko smo vadili, se prijavljali na tekmovanja, si organizirali koncerte. Na tak način smo želeli zastaviti kariero, ampak komorna skupina v klasični glasbi težko uspe. S pianistko Joko Misumi sva bili potrpežljivejši, medtem ko je Stjepan hotel uspeh takoj. Zato je tudi začel razmišljati o popu oziroma crossover glasbi. Prej ga tovrstna glasba ni zanimala, s te scene je cenil le Oliverja Dragojevića. Stjepan s svojo karizmo je bil ta, ki je potem za 2Cellos navdušil tudi bolj »resnega« Luko Šulića.
Sama menim, da je treba za uspeh zelo dolgo garati, in v tem smislu nisem nestrpna, kar pa zadeva crossover glasbo, je jaz ne bi igrala. Nisem tak tip glasbenika in morda v tem sploh ne bi bila dobra.
