Še v jutranjem hladu, ko se je začenjal dan v kampu v Gozdu - Martuljku, sta nizozemska upokojenca Kaas in Tineke Stelling srkala kavo in občudujoče pogledovala proti okoliškim strmim pobočjem. »Neverjetno, kako lepo je tukaj. Le poglejte, gore, vse je čisto, narava je čudovita, ljudje prijazni,« je dejal Kaas Stelling, preden je razgrnil zemljevid in spustil prst nanj. »Včeraj sva bila pri Martuljških slapovih, jutri bova šla s kolesom v Rateče, nameravava iti tudi v hribe.«
Kolesarska pot, ki je speljana od Jesenic do Trbiža v Italiji, jima prav pride. Da sta navdušena kolesarja, sta potrjevali kolesi, pritrjeni na avtodom. Če bosta v Gozd - Martuljek prihajala tudi v prihodnjih letih, pa bosta lahko uživala še v umetnem jezeru, ki ga nameravajo urediti.
Všeč jima je bilo, ker prav veliko gostov v kampu, ki se je drugega julija letos odprl po osmih letih, ni bilo. To ustreza njunemu načinu dopustovanja. Več vrveža bosta doživela kasneje, ko se bosta po približno tednu dni odpravila v Poreč. Vrsto let združujeta dopust v Sloveniji in na Hrvaškem, v minulih letih sta zahajala predvsem v Prebold, pa tudi v Bohinju sta že bila. »Najina hči je bila v tem kampu teden po tem, ko so ga odprli,« je pojasnil, zakaj sta se znašla v Gozdu - Martuljku.
Beseda o gorenjskih lepotah je prišla na uho tudi paru iz Nemčije, Lisi Jaund in Karlu Strieglerju. »Zdi se nama, da Slovenija postaja vse bolj priljubljena med turisti. Prijatelji so nama pravili, da je tu zelo lepo,« je dejalo mlado dekle in ugotovilo, da se niso zmotili. Razmišljala sta, da bi šla tudi na Sočo, a je njuna pot usmerjena drugam, proti Balkanu, nameravata iti vse do Makedonije, morda do Grčije. V Sloveniji bosta ostala le nekaj dni.
Drugačne namene sta imela Nataša in Boris Čok s Krasa. Pred avtodomom, ograjenim z ograjico, jima je družbo delalo pet štirinožcev – tibetanskih terierjev. »Nikamor ne greva brez njih,« sta družno povedala. Kajpak tudi v gore, so vendarle tibetanci. In izbirata kampe, v katerih za pse dodatno ne zaračunavajo. »Ne vem, zakaj bi ponekod dajal pet evrov za psa, to je 25 na dan. Tja ne greva že iz principa, ker se nama zdi oderuško. Ne bi rekel, če bi pes za to kaj dobil,« je dejal Boris Čok, nato pa razložil, zakaj so mu gore ljubše od morja. »Na morju je dolgočasno. Ko sem šel na morje, sem imel s sabo vedno planinske čevlje in nahrbtnik. Če bi ležal ves dan na plaži, bi se mi utrgalo.« Ljudje, ki hodijo v planine, je prepričan, so povezani na poseben način.
Mladost je norost
Nekaj minut po tem, ko smo se razšli, sta s psi na povodcih že hodila po mostu čez reko, novim pohodniškim ciljem naproti. Mahnila sta jo v smeri proti Kranjski Gori, kjer je bilo kljub ponedeljku mogoče opaziti precej sprehajalcev, kolesarjev, motoristov, polnih pakirnih prostorov... »Zdi se mi, da je Kranjska Gora poleti še bolj obiskana kot pozimi,« je dejala Maja Tolar iz agencije Julijana in začela naštevati, kaj vse je v gorenjskem biseru mogoče početi – od jadralnega padalstva do obiska Kekčeve dežele. Ta je še posebno priljubljena pri najmlajših. »Otroci Kekca in njegove junake presenetijo pri vsakodnevnih opravilih, srečajo Bedanca ali morajo rešiti Mojco, teta Pehta jim da prigrizek in razlaga o rožicah, Kekec pove kakšno zgodbico...« Vse to se dogaja pod Vršičem, v Krnici. Iz Kranjske Gore do tja je približno uro hoda, za Kekčeve oboževalce je na voljo avtobus. Komur se ne ljubi v gore, se lahko ustavi pri jezeru Jasna.
Tam je igrala elektronska glasba, ki človeka, zleknjenega na stol, s sladoledom ali pijačo v roki, prav tako popelje v domišljijski svet, čeravno ne v Kekčevo deželo. Kot bi se znašli v Zrčah na Pagu dan po huronski zabavi. Medtem ko so nekateri uživali v brezdelju, so se drugi smukali okoli vode, vanjo pomočili prst ali nogo, za kaj več je bila odločno premrzla. Bolj radoživi so skakljali po kamnih, tudi Slava Petrič z vnukinjo. »Mladost je norost, skače čez vodo, kjer je most,« se je zasmejala, ko je skupaj s prijateljicama že sedela za mizo bližnjega lokala. Ena od njiju je dejala: »Morali bi jo videti, ko se je hotela kopati. Sem ji rekla, naj ne gre noter, saj bi zmrznila.« Očitno je bila voda toplejša nekaj dni prej, ko so se kopale v Bohinju. Bile so na nekajdnevnem izletu po Gorenjski. »Zelo nam je všeč prenovljena Jasna,« so se strinjale.
Nad jezerom se ni pritoževal niti Ranjid Methoda iz New Yorka, ki je poziral na železnem kozorogu. »Tu so pravi kanjoni. Vzbudijo ti občutke, ki jih v New Yorku ne občutiš. Bližino narave, povezanost z divjim življenjem, živali, reka, gore. Vse to je čudovito.« In kaj mu je v Zgornjesavski dolini najbolj všeč? »Moje dekle,« se je smeje obrnil proti dekletu, Gorenjki, s katero skupaj živita v ZDA. »Sicer pa me še posebno navdušuje modrina rečne vode.« Pišnica mu bo dala navdih. Med drugim se namreč ukvarja s slikanjem.
Pol minute kot Peter Prevc
Drugačne vrste navdih je bilo mogoče najti v Planici, na vrhu velikanke. Najpogumnejši so se za okoli pol minute, kolikor traja prelet letalnice na vrvi, prelevili v Petra Prevca. Družina iz Varaždina si je ogledovala, kako sta mladeniča s čeladama na glavah pogledovala proti izteku letalnice in se pognala v praznino. »Sin je prenizek, da bi pokusil tudi on,« je dejal Ivo Dugalija, ki je bil z družino prvič v Planici. Nekaj omejitev za spust po jeklenici namreč je, tudi teža. Od 40 do 120 kilogramov, je pojasnil skrbnik naprave. Tisti dan ni bilo gneče, drugače je med koncem tedna, ko so potrebne rezervacije.
Okrog 200 ljudi na dan lahko občuti, kako se počuti skakalec, ko preleti hrbtišče skakalnice. »Ko je nad hrbtiščem, je približno dva metra višje kot skakalec. Če pogleda dol, ima enak pogled,« je pojasnil skrbnik naprave. Medtem je James Oliver iz Anglije pogledoval proti Ciprniku, ki se je kopal v soncu, in na glas razmišljal: »Neverjetno, smučarski skakalci so zares pogumni.« Pa se bo poskusil po jeklenici spustiti tudi sam. »Mislim, da sem malo pretežak,« se je nasmehnil, preden je pogovor sklenil z vprašanjem: »Koliko stopnic je od vrha do tal letalnice?« Le kdo bi jih štel...
