Boje s hladnim orožjem, device v zapeljivih oblekah in v usnje oblečene moške, simbolično mešanico kamna in znoja, belega in črnega, vzvišenih idealov in najnižjih strasti, zločina in vrlin, resnice in prividov – vse to lahko najdemo pri Shakespearu, dramatiku, ki ga občudujejo tudi zaradi tistega, česar ni napisal. Ta nepogrešljivi recept ima seveda tudi svoje sodobnejše različice, in tako se zdi, da je letošnji Othello na trdnjavi Lovrjenac v režiji Ivice Boban hkrati namenjen tako tradicionalnemu občinstvu Dubrovniških poletnih iger kot tudi tistim, ki v Dubrovnik prihajajo po sledeh serije Igra prestolov.
Odločitev za všečnost
Biser Jadrana je v zadnjem času postal zaželena lokacija za snemanje visokoproračunskih filmskih produkcij, ker pa kdo-ve-katera epizoda Vojne zvezd še ni končana, dubrovniški zidovi še vedno nosijo »zgolj« globalni pečat sage Georga R. R. Martina. Po drugi strani pa Dubrovniške poletne igre seveda niso mogle – niti smele – prezreti tako imenovanega Shakespearovega leta, zato je bilo najbolj preprosto postaviti stvari na skupni črno-beli imenovalec: zdi se, da sta bili grobost in lepota vodilna motiva režiserke Ivice Boban pri njenem branju Othella kot preprostega trka Ljubezni in Zla, pri čemer se je vendarle postavila na stran prve. Tako na primer že začetek predstave nezgrešljivo spomni na uvodno špico znane pustolovsko-ljubezenske serije, z ustrezno dramatično glasbo ter dekletom, ki beži in pada bo brezčutnem kamnu ter naposled pristane v naročju krepkega, a čutečega moškega, čemur sledi potrditev njune zveze pred bogom in ljudmi.
Kakršen začetek, takšen preostanek: preveč pozunanjenega, premalo prave vsebine. Četudi režiserka omenja, da jo je zanimal princip zla, torej Jago in njegova nejasna, morda tudi nerazložljiva motivacija, je predstavo postavila kot primer všečnih prizorov in vztrajala zlasti pri učinku kratkočasnosti, ne pa pri vprašanju, ki je v bistvu te igre. Iz novega dubrovniškega Othella, udobno okrajšanega na dobri dve uri, ni mogoče razbrati razloga za njegov obstoj, saj metafizika prepušča mesto fiziki, zato gledalca zapeljujejo prizori plesa, bakel, koreografiranih zabav in pretepov, pa nekoliko sodobnejša gledališka pirotehnika in navsezadnje želja igralcev, da bi vse navedeno zasenčili s svojimi nastopi.
Zabavljač, ne pa pesnik
Ivica Boban, sicer nedvomno pomembna osebnost v novejši zgodovini hrvaškega gledališča in njegovem pedagoškem razvoju, očitno hrepeni po integraciji svojih izobraževalnih metod in gibalnih naukov v dramsko dogajanje. Nekoč je črpala iz kanonskih motivov in morebitno fragmentarnost zgodbe dopolnjevala s totalno telesno ekspresijo, danes vrti kolo (tudi lastne) zgodovine v preteklost, kjer bi v spektaklu enakovredno sodelovali tudi maska, commedia dell'arte in ples.
In pri vsem tem je pravzaprav manj pomembno, kako poseben je morda Dragan Despot v naslovni vlogi, ali je Jago (Rakan Rushaidat) po nepotrebnem pritajen, kako korektna je mlada Anja Đurinović kot precej nedefinirana Desdemona in koliko uprizoritev izgubi s tem, da se igralci trudijo narediti kar najboljši vtis, ne da bi se pri tem ozirali na potrebe svojih kolegov. Bistveni so pač afekti in efekti, zaradi česar daje Shakespeare bolj vtis spretnega zabavljača kot pa pesnika, zagledanega v večno temino. Zato bi moral biti takšen Othello, namesto tega, da ga petkrat ponovijo kot vrhunec dramskega programa dubrovniškega festivala, vključen v standardni turistični all inclusive ogled Dubrovnika, s podnapisi ali brez njih.
