Zelo rada. Takšne vloge so veliko sočnejše in ti kot igralcu ponujajo večji izziv. Vloga lady Macbeth sama po sebi zbuja spoštovanje, saj je skozi stoletja postala zvezdnica med vlogami. Niso igralke zvezde, ki jo igrajo, saj je največja zvezda ona sama.
Je za vas lady Macbeth eden najokrutnejših ženskih likov v literaturi? Največkrat je namreč predstavljena kot reinkarnacija čistega zla.Takšen sloves je dobila zaradi verzov, da bi dojenčku raje raztreščila možgane, kot pa prelomila obljubo, a gre zgolj za prispodobo, s katero skuša prepričati moža v umor. Vendarle se ženski takšnih besed ne oprosti. Ne glede na to, koliko ljudi Macbeth pobije, je ona tista, ki izstopa z zlom, njena ambicija po kroni ji ni oproščena. Nikakor je ne zagovarjam, a ni takšen velik monstrum, takšna slavna črna zvezda, kakršna je prek legend postala skozi stoletja. Trudi se prekoračiti okvire, v katere jo družba postavlja. Duhove kliče, naj jo od nog do glave zvrhajo z najhujšo krutostjo, kar pomeni, da v osnovi ni zla. Skuša se osvoboditi vseh ženskih lastnosti, da bi zaradi velike želje po kroni lažje prenesla prihajajoče dogodke.
Osnovni motiv je torej pohlep?Ja, želja po kroni, oblasti, vladanju in draguljih. Mislim, da to izhaja iz praznine, iz niča, ki se je naselil v odnos s soprogom. Kot bi bila krona njun otrok in ta začetni umor kralja njuno (zadnje) skupno delo, ki pa ju na koncu tudi loči. Kar sta mislila, da ju bo združilo, ju pravzaprav pokoplje.
Sprva lady M in Macbeth delujeta kot usklajena dvojica, nato začne med njima nastajati prepad. Kaj se zgodi, da pride do tega razkroja?Prva razpoka se pojavi, ko začne on delovati na lastno pest in samoiniciativno ubije služabnika. Ona namreč nima želje po krvi, samo neizmerno željo po kroni. Ko on po umoru kralja začne moriti sam, jo izloči iz vsega in jo postavi na stran – degradira jo nazaj v gospodinjo. Dokler sta partnerja, sta močna, ko nista več, se njun odnos začne krhati.
Ko se krepi Macbethova moč, moč lady pojenja?Več moči ko ima Macbeth, manj Shakespeare potrebuje njen lik. Ženska pa ne more dobro končati, če je naredila takšen greh proti človeštvu. Najelegantnejša rešitev je, da znori in umre.
Je njen samomor prevzemanje odgovornosti, pobeg pred realnostjo ali znamenje šibkosti?Navzven je sicer močna, navznoter pa šibka. Zna manipulirati z ljudmi, a je navznoter osamljena gospa, ki si želi zgolj krono na glavi. Ta bolestna ambicija je zame znamenje šibkosti. Če si notranje močen in zadovoljen, krone ne potrebuješ.
V svetu gledališča velja Macbeth za zakleto igro, pri kateri se dogajajo nesreče, tudi smrti, če se njen naslov govori naglas.Ko smo prvič vadili sceno norosti, tisto z madežem (»Stran, prekleti madež, stran!«), sem po študijski sobi hodila bosa, ker smo tudi v predstavi bosi in sem želela stanje čim bolj približati temu, kar bo. Ko sem rekla »še en madež«, sem stopila na steklo. In je bil madež.
V medijih lahko večkrat preberemo, kako daleč gredo na primer hollywoodski igralci, ko se pripravljajo na določeno vlogo – med snemanji ostajajo v liku, odzivajo se zgolj na filmsko ime… gredo igralci tudi pri nas v takšne skrajnosti?Sama imam zelo stvaren odnos do tega. Domov predstavo nosim zgolj v glavi, po kateri mi neprestano brenčijo verzi, čustvenih stanj pa ne preizkušam na svojih bližnjih. Pustim jih na čakanju do naslednje vaje. Seveda pa vsega v trenutku po predstavi ne morem avtomatično izključiti, saj nisem stroj. Kakšno urico ali dve ponavadi traja ohlajanje.
Kako pa vam uspe žonglirati s toliko različnimi vlogami? V koliko predstavah trenutno igrate?Saj ne vem. (Začne naštevati igre, v katerih trenutno nastopa: Evropa, Angel pozabe, Macbeth, Faust…, op. p.) Zdi se, kot bi imel v glavi različne predelčke, za vsako predstavo enega. Kot bi bila en dan v Parizu, drugi v Londonu, tretji v Firencah – točno veš, kje je kaj, poznaš ulice, ni možnosti, da bi se zmotil ali jih zamenjal. Poznaš čustveni in jezikovni zemljevid, dodatno pa ti pomagajo tudi glasba, scenografija, kostumi, besedilo in seveda soigralci.
Zadnja leta so igralci, ki so prej bolj ali manj stali zgolj na gledališkem odru, prevzeli tudi televizijo. Vas televizija in nanizanke, kakršni sta Usodno vino in Ta žlahtna štorija, zanimajo? Igrali ste na primer v Moji, tvoji, najini…Proti njim nimam nikakršnih predsodkov, saj so za igralca najboljši dril. Težke razmere, hitro snemanje, ogromno besedila... Rada snemam nanizanke, a sem trenutno iz osebnih razlogov raje malo več doma.
Zdi se, da gledalci s televizijskimi liki vzpostavimo tesnejše vezi kot s kakršnimi koli drugimi, saj jih redno vabimo v svoje dnevne sobe. Posledično imamo občutek, da osebo, ki igra lik, poznamo. Se ta navidezna bližina pozna tudi na ulici?Se. Ljudje sicer sprva ne vedo natančno, od kod te poznajo. Najhuje pa je, ko s teboj govorijo kot z likom v nanizanki in ti želijo povedati, kaj delaš narobe kot tisti lik in kaj bi moral popraviti. Ob takšnih primerih se lahko zgolj zamislimo o tem, kaj je realnost in kaj fikcija.
Kot Teja Stuša ste nas nagovarjali prek televizijskih zaslonov.Na začetku sem se težko soočila s to podobo, ampak sem vzela to tudi kot šolo in postala močnejša, kasneje pa je bilo zelo zabavno. Prinesla mi je mnogo več dobrega kot slabega.
Že tako je pri nas bližina ustvarjena s tem, ker je Slovenija majhna in v Ljubljani v eni uri bolj ali manj lahko res srečaš kogar koli. Imamo pri nas sploh slavne ljudi?Ne vem, kaj pomeni biti slaven v Hollywoodu, vem pa, da to, kar imamo tukaj, zagotovo ni slava. To je (trenutna) prepoznavnost, ki izzveni. Glede tega imamo slovenski igralci veliko srečo, saj lahko živimo popolnoma normalno življenje, delamo pa to, kar nas veseli. Če ne moreš normalno iz stanovanja ali na morje, je to velika omejitev tvoje svobode.
