Sestavljalci konvencije so hoteli v sodnem sistemu zavarovati »učinkovito politično demokracijo«. Iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah (sprejete leta 1948 v generalni skupščini ZN) so zato »pobrali« le nekatere, vanjo zapisane pravice. EKČP naj bi članice Sveta Evrope (leta 1953 je štel 15 članic) ščitila pred »komunistično diverzijo« iz srednje in vzhodne Evrope.
Takratna odločitev glede vsebine ni bila domišljena. Snovalci so zaobšli določbe iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah (zapisane v členih od 22 do 26), ki urejajo družbeno-ekonomski in socialni položaj človeka. To so na primer pravica do dela, socialne varnosti, pravične in zadovoljive nagrade, do življenjske ravni slehernega in njihovih družin (hrana, stanovanje, zdravstvena oskrba) ter do izobraževanja.
Opisano napako so kasneje hoteli »popraviti«. Leta 1963 so kot sestavni del EKČP sprejeli Evropsko socialno listino, vendar brez sodnega varstva. Pravice, zapisane leta 1991 v dopolnjeno listino, imajo skoraj pravljično razsežnost, vendar so takšne, kot pravljica, ostale tudi v vsakdanu evropskih državljanov.
V desetletjih po sprejemu EKČP se pričakovanja niso izpolnila. Zakaj? Človekove pravice in svoboščine (zlasti Evropska socialna listina) so živo nasprotje prakse brezkompromisnega uveljavljanja pravil neoliberalnega kapitalizma. Od dobrih 500 milijonov evropskih državljanov jih danes v revščini živi več kot 130 milijonov. Celo vsak četrti otrok v EU živi v revščini. Večina se sooča s posledicami brezposelnosti, sramotnega zniževanja plač, krčenja javne porabe, klestenja javnega zdravstva in šolstva ter ukinjanja socialne pomoči.
Slovenija ni nobena izjema. Diktatu evropske trojke smo se srečno izognili. Vestno izpolnjujemo zahteve, ki prihajajo iz prestolnice EU. Spomnimo se samo ravnanja Pahorjeve vlade, ko je dobesedno čez noč ostalo brez malice, kosila in cenejšega prevoza 80.000 slovenskih otrok in učencev. Ali pa pojava pravega cunamija krčenja pravic, ki ga je povzročila Janševa vlada z znamenitim Zujfom. Univerzalni neoliberalizem siromaši večino državljanov EU. Politična elita Evrope pa kljub temu (sprenevedavo) ponavlja mantro o človekovih pravicah in svoboščinah (ter pravni državi).
Zgrešeno ravnanje! To potrjujejo ugotovitve ameriškega psihologa Abrahama Maslowa (1908–1970). Že leta 1943 je objavil svoja dognanja, s katerimi je utemeljil naravno hierarhijo (piramido) uresničevanja človekovih potreb. Človekove potrebe je ločil na biološke in psihološke. V smeri vrha piramide jih je razvrstil v pet skupin: (prva – temelj piramide) biološke, (druga) sigurnost in varnost, (tretja) pripadnost in ljubezen, (četrta) spoštovanje in najvišja (peta – vrh piramide) samouresničevanje človekovih potreb. Čez nekaj let je dodal še človekove potrebe po transcendenci (duhovnosti).
Maslow je ugotovil, da potrebe na višji stopnji (skoraj brez izjem) niso uresničljive brez predhodne zadovoljitve potreb na (naj)nižji ravni. Resnica je preprosta; nedeljive človekove pravice in svoboščine (državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne) se začnejo uresničevati vedno na ravni osnovnih bioloških potreb. Neoliberalni kapitalizem kajpak ne sledi tem naravnim zakonitostim. Nasprotno, prisega na trg (fleksibilnost) dela in liberalizacijo (neskončno zniževanje) plač ter učinkovito socialno državo nadomešča z modelom prostovoljnega sodelovanja. Javno dobro in uresničevanje osnovnih potreb prebivalstva ga prav nič ne zanima.
Evropskim politikom, ki ponavljajo mantro o človekovih pravicah in svoboščinah, moramo povedati, da takšne politike ne sprejemamo. Antikomunizem kot politični motiv za EKČP je po padcu berlinskega zidu (leta 1989) že zdavnaj ugasnil. Lahko smo resno zaskrbljeni. Pod taktirko ZDA se v Evropi ponovno vzpostavljajo razmere hladne vojne. Na udaru je spet uresničevanje nedeljivih človekovih pravic in svoboščin. Pa bi se evropski politiki lahko sklicevali celo na načelo o svobodi posameznika, že leta 1787 zapisano v ameriško ustavo. Glasi se: »Vsakdo ima pravico, da odloča o svojem življenju, svobodi in o tem, kako si bo ustvaril srečo v življenju.« In zakaj evropska politična elita tega ne stori? Iz enakega razloga, zaradi katerega brezpogojno podpira model neoliberalnega kapitalizma.
Janez Krnc, Litija
