Skype je danes – po dveh vmesnih prodajah – sestavni del Microsoftovega okenskega operacijskega sistema, Friis in Heinla pa sta v zadnjih desetih letih z mešanim uspehom ločeno ustanovila več zagonskih podjetij. Kakšno leto sta spet skupaj, v Starship Technologies, podjetju z imenom, za katerega je kar težko verjeti, da doslej še ni bilo uporabljeno. In čeprav ima Starship Technologies kot toliko drugih evropskih tehnoloških zagonskih podjetij sedež v Londonu, je njegovo razvojno središče v Talinnu.

Izdelek oziroma – spet je treba reči nedoločno – storitev, ki ga oziroma jo ponuja estonsko-britansko podjetje, je šestkolesni robot oziroma dostava blaga na dom. Drugače kot Amazon, ki preizkuša dostavo na spletu naročenega blaga z letalniki, Starship ostaja na zemlji, pravzaprav na pločnikih. Z robotom, ki malce spominja (če odštejemo, da nima cevi) na tiste velike sesalnike, ki lahko požirajo tudi vodo ali pomivajo tla, in je videti kot zaboj na kolesih. Krog trgovcev, ki robota oziroma storitev Starship Technologies preizkušajo, se širi iz dneva v dan in iz države v državo; med za zdaj zadnjimi trgovci je tudi razmeroma velika nemška veriga Metro, med mesti pa London, Bern in Düsseldorf.

Da sta Friis in Heinla brala vse mogoče agende, strategije in akcijske načrte evropske komisije o »digitalizaciji« in »robotizaciji« Evrope, digitalnem skupnem trgu, spodbujanju inovacij in znanstvenih raziskav itd. ni posebej verjetno. Prej bo držalo, da preprosto sledita svojemu »podjetniškemu nagonu« in pri tem »izkoriščata« okvir skupnega trga, ne da bi računala na silne politike (ukrepe, ne ljudi), s katerimi se je Bruselj namenil Evropo ustoličiti za tehnološko velesilo.

Kar je dobro, namreč, da ne bereta, saj bi jima to vzelo preveč časa za premajhen – če sploh kakšen – »donos«. Bolj ko se od prvega »modernega« tovrstnega dokumenta (lizbonske strategije) množi količina papirjev, ki naj bi Evropi zagotovili vzdržno gospodarsko rast (tudi) s tehnološkim razvojem, bolj je videti, da stara celina izgublja stik oziroma razvojno potenco. Kar, med drugimi, potrjuje lanski indeks digitalne evolucije, ki ga sestavlja najstarejša ameriška univerza za mednarodne odnose Fletcher School. Po teh ugotovitvah je Evropa že kar v digitalni recesiji: petnajst držav, recimo, od leta 2008 stagnira ali nazaduje, nekaj na razmeroma visoki tehnološki ravni (tudi Nemčija in Nizozemska ter skandinavske države), druge, med njimi Slovenija, pa na razmeroma nizki ravni, zaradi česar so že naravnost ogrožene. Le Estonija, Irska in Švica napredujejo kljub že doseženi razmeroma visoki ravni.

In to, da je bolj ali manj vse, kar »na zaznavni ravni« vsak dan službeno ali zasebno uporabljajo stotine milijonov njenih prebivalcev, ameriško ali azijsko, ni edino, kar je v nasprotju z »vizionarstvom« evropskih politikov. Med njimi je bil najbolj ambicioznim izmed najslabše poučenih v prvi polovici prejšnjega desetletja vodilni svetovni proizvajalec mobilnikov Nokia izhodišče za najbolj glasne fantazije o »evropskem Googlu« in drugih tovrstnih čudežih. (Kot je o »slovenski Silicijevi dolini« malo pozneje pleteničil Borut Pahor.)

Evropa povrh vsega še tistega, kar vendarle nastane in se razvije (trpnik je nameren), ne zna ali ne zmore »poriniti« do konca. Kar se je, če ostanemo pri uvodnem primeru, zgodilo s Skypom, ki je pristal v ameriških rokah, in pozneje z drugim obetavnim evropskim podjetjem, se zadnja leta dogaja pospešeno. Po DeepMind, angleškem umetnointeligenčnem podjetju, ki je zdaj Googlovo, in Swedish Mojang, podjetju, ki je razvilo priljubljeno igro Minecraft in je zdaj Microsoftovo, sta najnovejša primera, recimo, britanski proizvajalec procesorjev in vezij (predvsem za mobilnike) ARM in nemški izdelovalec (industrijskih) robotov Kuka. Prvega je domnevno za 32 milijard dolarjev kupilo japonsko telekomunikacijsko podjetje SoftBank (med drugim tudi lastnik ameriškega mobilnega operaterja Sprint), drugo za štiri, morda pet milijard dolarjev eden največjih kitajskih izdelovalcev bele tehnike Midea.

Ker gre za razvijalca in proizvajalca »osnovnih sredstev« oziroma sestavnih delov (ne potrošniške elektronike), poletna posla v širši javnosti nista zbudila posebnega zanimanja, toda pri njiju še zdaleč ne gre le za »simboliko«. ARM in Kuka sta na svojih področjih med globalno vodilnimi, prevzem takšnih podjetij pa je predvsem nakup znanja. Metodični Kitajci tega niti ne poskušajo skrivati. Vzpostavljanje raziskovalno-razvojnih ekip in oddelkov je zelo dolgotrajno delo, je nedavno izjavil nekdanji direktor oddelka za Evropo v kitajskem ministrstvu za trgovino Sun Jongfu: »Boljše je skrajšati pot in to kupiti.«

Če se bodo roboti Starship Technologies nekega dne izkazali za zanesljive dostavljalce, se utegne zgoditi, da bo tudi to podjetje končalo v lasti nekoga zunaj Evrope, ki si bo z njim kupil znanje, trg ali »manjkajoči člen« v lastni ponudbi. Nekoga, ki bo imel za seboj dovolj bodisi lastnega bodisi državnega kapitala in zamisel, kako v s tem, kar že ima, ustvariti sinergijo. Ali pa ga bosta Friis in Heinla nesentimentalno prodala »zgolj« zato, ker jima bo zmanjkalo kapitala za dokončno globalno uveljavitev.