Cesta dveh cesarjev je ena daljših ljubljanskih ulic, saj sega od Barjanske ceste čez obvoznico vse do Ljubljanskega barja. Čeprav v miselnosti Ljubljančanov ta cesta velja le za pot do smetišča, ima v resnici zelo svetovljansko ime. Leta 1910 so jo poimenovali po dogodku iz časa ljubljanskega kongresa, ko je bila Ljubljana nekaj mesecev središče Evrope. Različic zgodb, kaj se je pravzaprav zgodilo na Cesti dveh cesarjev, je kar nekaj, a v vseh sta vpletena dva cesarja. Avstrijski cesar Franc I. je v času kongresa rad zahajal na lov na race v Mestni log. Tam so mu postavili šesterostranični paviljon v empirskem slogu, da je lažje opazoval ptice. Nad vhod so izklesali napis v latinščini: »Meščani Ljubljane postavili l. 1821 Francu I., najboljšemu vladarju, vestnemu, osrečujočemu, vzvišenemu, ki je pogostoma v tej hiši, ko je skrbel za mir Evrope, izvolil bivati.«
Paviljon stoji še danes, čeprav ne več na kraju, kjer je stal prvotno – v času SFRJ so ga zaradi gradnje ceste prestavili. Dolgo časa je bil zapuščen, nekaj časa je celo služil kot stanovanje, danes pa je lepo obnovljen, a žal pozabljen. Krajani Viča si prizadevajo, da bi pred paviljonom postavili obeležje z napisom, kaj se je tam dogajalo in kako pomemben je bil ljubljanski kongres.
Kakorkoli, zgodba o cesarjih na cesti gre tako, da je avstrijski cesar povabil ruskega carja Aleksandra II. na lov na race, prav tam v Mestni log. Aleksander, v čigar čast je poimenovana gostilna na drugem koncu Ljubljane, na Ježici, kjer naj bi se ob prihodu v Ljubljano ustavil in preoblekel, se je sicer raje kot na lov vsak dan odpravil na sprehod v Lattermannov drevored v Tivoliju. Toda ugodil je želji avstrijskega cesarja in oba, vsak s svojo kočijo, sta se odpravila s Kongresnega trga proti Mestnem logu. Srečala sta se prav v paviljonu. Podatkov, koliko rac sta ustrelila, ni v zgodovinskih zapisih.
Nevarna ozka cesta, polna tovornjakov
Dandanes bi cesarja tam težko lovila race, lahko pa bi na koncu ceste igrala golf, zgrajen na deponiji, ali sekala invazivno rastlinje, ki bujno poganja ob cesti. Cesta dveh cesarjev je dolgo veljala za neke vrste ljubljanski geto. Stanovanjske hiše so bile tam zgrajene brez pravih prostorskih načrtov, tako da so še vedno videti kot pisana mešanica slogov, prizidkov in dvorišč s kramo. Toda zdaj ob Cesti dveh cesarjev živi od tri do štiri tisoč ljudi in še zdaleč ni več le pot do deponije. Prav deponija oziroma Regijski center za ravnanje z odpadki in drugi logistični centri, ki so na koncu ulice kot tudi na Cesti v Mestni log, so največji problem ceste. Ta je namreč ozka, z zelo poškodovanim cestiščem, na pretežnem delu brez pločnika, kaj šele kolesarske steze. Okoliški prebivalci se čudijo, da zaradi nevarnosti ceste ni bilo več prometnih nesreč, saj avtomobilisti divjajo, težko pa se srečata tudi dva tovornjaka.
Tako v četrtni skupnosti Vič kot Trnovo, ki si delita cesto, si že več kot desetletje prizadevajo, da bi cesto rekonstruirali. Obljubljeno je, da naj bi s tem začeli prihodnje leto. Večkrat so tudi predlagali, da bi zgradili izvoz z avtoceste pri počivališču Barje, kar bi Cesto dveh cesarjev razbremenilo tovornega prometa. Do zdaj so bile te pobude neuslišane.
So pa zadovoljni, da so uspeli podaljšati linijo avtobusa številka 1. Ker ni prostora za postajališča, avtobus zdaj ustavlja kar na cestišču, kar pomeni, da se je s tem upočasnil promet in je manj dirkačev. Prebivalci so tudi navdušeni, da bo od 1. septembra proga mestnega avtobusa 1 D vozila tudi ob sobotah in nedeljah.
Cesta dveh cesarjev
Dnevnik
PODATKI
P
P
