Unikati: alternativa izdelana z rokami in srcem

Dejana Majstorović z Jesenic – Populiin Restavratorka in modna oblikovalka se je pod imenom Popiliin sprva lotevala le restavratorskih del. Ker je bilo teh vedno manj, pa se je vedno bolj resno spogledovala s šivalnim strojem. S tem sta si blizu že od malih nog, saj je mama šivilja, prav tako se je s tekstilom in modnim oblikovanjem dobro spoznala v srednji šoli. In lani je končno našla pravi izziv zase. »Med restavriranjem se mi je nabralo veliko majhnih kosov volnenega tvida, iz katerih ni bilo mogoče zašiti oblačila. Tako kakovosten material mi je bilo škoda zavreči, zato sem razmišljala, kakšno formo bi si zaslužil, in kar naenkrat sem spontano videla takšnega klasičnega medvedka,« pripoveduje Jeseničanka, ki vse svoje izdelke izdeluje ročno z veliko mero natančnosti. Iz še manjših ostankov tvida izdeluje žogice in broške, najmanjše koščke pa nareže na še manjše in jih uporabi za polnilo za slončke, s katerimi je popestrila svojo ponudbo. Kmalu se jim bodo pridružili še pujsi. »Če vložiš veliko truda, izdelek to izžareva,« je prepričana. Zelo dolgo se je ukvarjala s krojem, sama je izdelala tudi mehanizme za premikanje rok in nog, in trajalo je ravno prav dolgo, da je prišel čas daril in da je prve medvedke odpeljala na božične sejme. »Tam sem šele dobila potrditev, da sem na pravi poti, hkrati pa tudi nasvete, kaj spremeniti,« pravi. Od takrat se redno udeležuje sejmov, na katerih ljudje pogosto vzamejo vizitko in jo pokličejo pozneje, ko potrebujejo darilo. Prisotna je že v nekaj trgovinah, vabijo jo v nove, sama pa bo še v Londonu potipala, ali bi se lahko prebila tudi na njihov trg. Njen naslednji sejem bo tako angleški, na njem pa se bo družila z zbiratelji medvedkov z vsega sveta.

Tjaša Šporar iz Logatca – Moja ovčka Dolgoletna plesalka latinskoameriških plesov je svojo ustvarjalno pot začela pred tremi leti s škorenjčki, podloženimi z mehko ovčjo dlako, za svojega drugega otroka. Zanimanje za prikupne otroške škornje je hitro naraslo, a po koncu zime tudi upadlo, zato se je Šporarjeva začela lotevati novih projektov. Od babice je podedovala šivalni stroj in na njem je spet najprej zašila nekaj hlačk za svoja otroka, iz tega pa je nastala cela kolekcija. Še bolj pa se je lani začela igrati z lesom, kakor njen oče. »S temi uhani sem se lani poleti prijavila na natečaj na temo Pivških presihajočih jezer in zmagala v kategoriji okrasnih izdelkov,« pove o prelomni točki, ki ji je dala zagon, da nadaljuje izdelovanje lesenega nakita in eksperimentiranje z epoksidno smolo. Največja uspešnica so bile doslej zapestnice z izrezljanimi tačkami, ki so kot nalašč za ljubitelje živali. Prvo je izdelala za mamo, nato pa je opremila še vse druge reševalce s psi v Sloveniji. Rada uporablja tudi podobo drevesa. Z eno izmed njih se je letos prijavila na natečaj občine Logatec za turistični spominek in znova zmagala. »Če ne bi imela očetovih strojev in njega, da me spozna z njimi, se ne bi nikoli spravila k temu. Tako pa sem, ko je oče ostal brez službe, prvič prijela za brusilke in oba je čisto potegnilo v les,« se nasmeje simpatična Logatčanka, ki za svoje izdelke uporabi tudi veliko odpadnega lesa zaradi žleda. Najbolj ustvarja, odkar živi na vasi, z največjim veseljem pa se udeležuje sejmov, saj je rada med ljudmi. Lani polovico časa ni nič prodala, ampak pravi, da je treba vztrajati, da ti enkrat steče. Sama je trdno odločena, da bo ustvarjanje enkrat njen glavni vir zaslužka.

Sanja Jakopin iz Ljubljane – ChiChi Marketing, pravi, ni njena močna stran, a na srečo obstaja reklama od ust do ust, ki ji je omogočila, da si je začela s tem, kar z veseljem že leta počne zase, tudi zagotavljati dohodek. »Nikoli nisem marala klasičnih trgovin z oblekami, resneje pa sem se začela ukvarjati s šivanjem, ko je moral mož zapreti s. p. Prijateljice so me nenehno spraševale, kje sem kaj kupila, ali bi lahko naredila še njim, in tako se je začelo,« pripoveduje Ljubljančanka, ki je sicer po poklicu frizerka in jo že od nekdaj veseli ustvarjanje z rokami. Za ime ChiChi so Jakopinovo navdihnili nizki leseni stolčki z obkvačkanim zgornjim delom. »Oče mi občasno izdela stolčke, jaz pa nakvačkam prevleko, tako da je to res čisto ročno in družinsko delo, čeprav včasih kdo ne verjame,« pove. Poleg šivanja oblek in popestritve stolčkov pa tudi plete in kvačka nakit, torbice, košare, hišne copate, podloge… »Kaotično!« opiše svojo pisano paleto izdelkov, ki bi jih najraje kar vse obdržala, saj so ji tako všeč. Izdeluje jih dnevno, po navdihu. Lahko se tudi ob desetih zvečer spomni, da bi verižico naredila drugače ali malo spremenila kroj obleke. Pri svojem delu pač nima urnika. Razen ob sobotah na sejmih, ki se jih rada udeležuje zaradi osebnega stika s strankami. Od decembra je redno na Artishu, če le nima drugih obveznosti. »To je moja služba,« se nasmeje ustvarjalka, ki jo že snubijo v butikih, razmišlja pa tudi o tečajih, na katerih bi tečajniki izdelali konkretne izdelke. Kot dolgoročni cilj ostaja lastna (vsaj spletna) trgovinica, kratkoročno pa namerava okrepiti promocijo na facebooku, ki je zelo dober način za pridobivanje novih strank.

Mojca Rabič iz Novega mesta – oblikovanje keramike Turkizna barva, vsi odtenki od zelene do modre, je spontano postala prepoznavna za dela Mojce Rabič. »Ne vem, očitno so te barve v harmoniji z mojo dušo,« pravi likovnica, ki z glino ustvarja že približno 25 let. Najprej je šlo za hobi, bolj pa se je posvetila ustvarjanju, ko je zaključila delo v šolstvu in danes so njeni izdelki na policah številnih trgovinic, galerij. Že nekaj let pa s prijateljico prihajata redno iz Novega mesta tudi na ljubljanski Art market, na katerem si delita stojnico. Poleg turkiznih glazur je za Rabičevo značilno tudi eksperimentiranje s patino, da se na izdelkih poznajo sledi skrbnega dela, njen zaščitni znak pa je že dolga leta ptiček. Živi namreč v naravi in ptičje žvrgolenje vedno spremlja njeno oblikovanje, pečenje, brušenje, glaziranje… »Vedno znova me navdihuje ta čarovnija ustvarjalnega procesa. Na začetku je glina tako mehka, voljna, od tvoje spretnosti in domišljije je odvisno, kaj bo nastalo, in na koncu, ko iz peči vzameš takšno skodelico, ne moreš verjeti, da si jo naredil iz kepe blata,« z žarom v očeh opiše Novomeščanka, ki je ustvarjalka od glave do pet že od malih nog. Ko je imela službo, je naredila le nekaj pek na leto, zadnjih osem let pa se je v njej prebudilo vse, kar je prej spalo in ni moglo priti do izraza. Skodelice, zvonci, obeski, sklede, krožniki, verižice, uhani, vse to se najde na njeni lični stojnici, ki mnoge pritegne kot magnet. Zelo rada še vedno tudi poučuje, ampak manjše skupine, še raje pa individualno. Zanjo je neprecenljivo, ko učenec kar vpija njene besede in gibe, kar je povsem drugače kot v šoli. Dela tudi s slepimi in slabovidnimi.