Voditelji v studiu so bili šokirani. »Toda zagotavljali ste, da bo ta denar ostal Veliki Britaniji, da ga bo vložila v zdravstveni sistem!« se je prva oglasila voditeljica Susanna Reid.
»Ne, ne, tega nikoli nisem zagotavljal,« je, ne da bi trenil z očmi, odvrnil Farage. »Čakajte malo,« je vztrajala voditeljica, pri čemer niti sama ni verjela v to, kar je pravkar slišala, »sedemnajst milijonov Britancev je za brexit glasovalo zaradi vaše obljube o tristo petdesetih milijonih funtov na teden, kolikor naj bi Britaniji ostalo, ko zapusti Unijo, vi pa zdaj pravite, da tega ne morete zagotoviti?!« »Tako je,« je potrdil Nigel Farage.
Bilo je v petek zgodaj zjutraj, ob 6.30, samo osem ur in pol po zaključku referenduma, takoj po tem, ko je po objavi rezultatov s 339 od 382 glasovalnih mest postalo jasno, da je Velika Britanija s tesno, a dovolj veliko večino 52 odstotkov glasovala za izstop iz EU. Ponosni britanski volilci se niso še niti prebudili – če so sploh spali – ko so osupli ugotovili, da je glavni argument zagovornikov brexita, velikanski denar, ki bo ostal neodvisni in suvereni Britaniji, ena navadna laž.
Nigel Farage se je delal prav veličastno neumnega, čeprav je 9. junija, torej samo dva tedna prej, v BBC-jevem programu Question Time pred milijoni televizijskih gledalcev izjavil, da članstvo v Uniji Britanijo vsak teden stane celo več kot 350 milijonov funtov. »Prava resnica je, da ta številka pravzaprav ni točna: je namreč veliko večja!« je kričal voditelj UKIP v BBC-jevem studiu. »Britanija za članstvo v EU vsak dan plačuje celo petinpetdeset milijonov funtov: to je denar, ki bi ga morali porabiti tukaj, v naši državi, za naš narod!« Petinpetdeset milijonov funtov vsak dan, to je – samo trenutek, da izračunam – več kot dvajset milijard funtov na leto! Dvajset milijard funtov na leto, so razumljivo popenili Britanci in komaj čakali na četrtek, da gredo na referendum in odjebejo Bruselj, a že v petek zjutraj so v oddaji s povsem primernim naslovom Good Morning Britain slišali Nigla Faragea, kako jih mrtvo hladno prepričuje, da on nikoli ni rekel ničesar takega in da so se glede tega v UKIP samo malo pošalili. Dobro jutro, Britanija!
Resni, slavni starodavni imperij, zibelka svetovne demokracije, je svojo zgodovinsko odločitev, najpomembnejšo v preteklih in prihodnjih petdesetih letih, sprejel na podlagi lahkotne obljube, ki jo je tako bolj mimogrede izrekel nekdanji borzni posrednik, pri čemer jo je izgovoril s prepričljivostjo, s katero nesrečnice v bikiniju na izboru Miss obljubljajo mir med narodi in izkoreninjenje lakote na svetu. A nekako tudi z enako odgovornostjo. »To je bila napaka, tega ne bi smela reči,« pravi potem Miss Velike Britanije naslednjega dne zjutraj v oddaji Good Morning Britain, šokirani Britanci pa z jokajočim glasom dvajsetletno plavolasko z našobljenimi ustnicami opozarjajo, da je sinoči na izboru Miss obljubila, da bo, če zmaga, izkoreninila lakoto in omogočila mir po vsem svetu. »Ne, jaz tega nikoli nisem zagotavljala,« pravi na koncu zbegano modrooko dekle. »Sem samo frizerka in bi rada nastopila v spotu Adele.«
Zdaj že zgodovinski britanski referendum je tako nazorno pokazal, kaj vse ni v redu z moderno demokracijo in plemenito idejo, da o vseh pomembnih stvareh odloča narod: z narodom namreč ni vse v redu. Seveda ne zaradi tega, ker bi bila odločitev o izstopu iz EU napačna – kakršnakoli že je odločitev, to je bila volja britanskega naroda – ampak zaradi tega, ker je bila to volja britanskega naroda v četrtek 23. junija 2016 od sedmih zjutraj do desetih zvečer.
Že v petek zjutraj je bila volja britanskega naroda povsem drugačna: v anketah na ulici so po šokantnem priznanju Nigla Faragea ljudje množično odgovarjali, da bi glasovali drugače, če bi vedeli, da je tistih slavnih tristo petdeset milijonov na teden samo retorična figura. Potem so prišli tudi prvi rezultati: že do kosila je funt izgubil desetino svoje vrednosti, britanski vrednostni papirji so začeli strmoglavo izgubljati vrednost – do zapiranja londonske borze je izguba znašala že sto osemdeset milijard funtov! – vrednost gradbenih podjetij je padla za štirideset odstotkov, vrednost bank za trideset, bonitetni agenciji Mody's in Standard & Poor’s sta napovedali padec britanskega bonitetnega ratinga in zgroženi Britanci so začeli podpisovati peticijo za novi referendum.
Če bi bil torej referendum samo dan pozneje, če bi potekal v petek, po oddaji Good Morning Britain, bi bil svet danes videti drugačen. Kljub temu pa bodo morali Britanci naslednjih petdeset ali sto let živeti z odločitvijo, ki so jo sprejeli nekega poletnega četrtka, potem ko so nekaj dni pred tem, zleknjeni na kavču, gledali televizijo in videli šarlatana, ki jim obljublja petinpetdeset milijonov funtov vsak dan, kar je povsem dovolj za mir med narodi in izkoreninjenje lakote v svetu. Pardon, v Veliki Britaniji. Ključno, verjetno najpomembnejšo odločitev od konca druge svetovne vojne do danes so Britanci, jebiga, sprejeli točno tako, kot se ženske, ki gledajo reklame v premoru med priljubljeno televizijsko serijo, odločajo za nove turbovpijajoče tampone.
»To je bila napaka,« je naslednji dan lakonično odgovoril predstavnik podjetja in izrekel sožalje družini. »Ne bi smeli reči, da z našimi tamponi ženske lahko vozijo dirkalne motorje.«
