Ministrstvo za kulturo bo jeseni pripravilo celovito arhitekturno politiko. V ta namen je delovna skupina na ministrstvu (v sestavi Mihael Dešman, Ilka Čerpes, Vlado Krajcar in Aleksander Ostan; pri pripravi sta sodelovala tudi sekretarka na ministrstvu Barbara Žižič in direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik) pripravila osnutek strategije pod naslovom Arhitektura za ljudi in ga te dni poslala v javno razpravo, ki bo trajala do 19. septembra. Z dobrimi predlogi iz javne razprave bo ministrstvo osnutek dopolnilo in ga do konca leta poslalo vladi v potrditev.
Pripravo arhitekturne politike predvideva Nacionalni program za kulturo 2014–2017, s katerim je bila kakovostna arhitektura v Sloveniji prvič prepoznana kot eno izmed samostojnih področij javnega interesa na področju kulture, ki kot druga področja potrebuje politiko varstva in razvoja. Kot je na včerajšnji predstavitvi osnutka v Plečnikovi hiši dejala Barbara Žižič, je Evropska unija v svojih dokumentih kulturnih politik arhitekturo opredelila kot temeljni element kulture in življenja, medtem ko v Sloveniji implementacija teh spoznanj do zdaj še manjka. »Posledice tega se kažejo v naglem nižanju kakovosti življenjskega okolja in dejanske vrednosti prostora,« ugotavlja Žižič.
Minister za kulturo Tone Peršak je ob funkcionalnem in estetskem vidiku arhitekture izpostavil vidik konstituiranja socialnega prostora, kar slovenski arhitekturi v zadnjih 50 letih ni ravno najbolje uspevalo, prostorska identiteta prostora je razpadla.
Arhitektura za vse
Politika skuša tako v vladnih resorjih kot med ljudmi obuditi zavest o pomenu in različnih funkcijah arhitekture in urbanizma. Poleg povezovanja ključnih vladnih resorjev predsednik strokovne komisije Mihael Dešman opozarja na novo socialno odgovorno politiko v odnosu do prevladujoče neoliberalistične, iz katere, upa, počasi izstopamo. »Danes lahko sediš v senci, ker je nekdo pred mnogo leti posadil drevo,« je spomnil. Po Dešmanovih besedah potrebujemo tako arhitekturo, ki bo omogočala vključujočo družbo, dostop do osnovnih in drugih dobrin, od šolstva prek zdravstva do javnega udejstvovanja. Zato si bo arhitekturna politika prizadevala, da izboljša in »naolji« odnose v triadi, ki ključno določa arhitekturo: prvi vogal so ljudje, ki so cilj in smisel delovanja arhitekture, drugi vogal predstavlja politika, ki daje normativno okvir zanjo, tretji vogal pa je stroka.
Ključna vloga dokumenta je postaviti smernice prostorskemu razvoju, ki so na papirju morda samoumevne, v praksi pa še zdaleč ne. Dešman izpostavlja pomen ekonomične, zdrave in okolju prijazne gradnje, ki bo upoštevala naravne in kulturne danosti prostora in njegovo identiteto. Med drugim opozarja na pomen države kot vlagatelja, ki lahko svojo odgovornost udejanji le skozi transparentne postopke naročanja. Za pametni razvoj prostora in možne gospodarske učinke osnutek predvideva učinkovito sistemsko zakonodajo na področjih kulture, prostora in gradnje. Predvideva pa tudi spremembe znotraj stroke, saj gre po Dešmanovih besedah trenutno okoli 90 odstotkov gradnje mimo arhitekturne stroke; največ dela pa imajo tisti, ki ne delajo najbolj kakovostno in odgovorno.
