Krajinski arhitekti na novo ustvarimo krajinski prostor. Ne gre za gradnjo v strogem pomenu besede arhitektura, prej za preoblikovanje. Vendar krajinski arhitekt, tako kot arhitekt, ustvarja nekaj, česar še ni. Čeprav prostor gradi pretežno iz rastlin, narave ne posnema, temveč ustvarja novo; včasih seže čez utilitarno urejanje v območje sporočilnosti in razvije svojo likovno govorico. Ime nam je dal Frederick Law Olmsted, snovalec Centralnega parka v New Yorku. Krajinska arhitektura se je razvila iz oblikovanja vrtov in danes sega od prostorskega in urbanističnega planiranja do ravni oblikovanja. V 20. stoletju se je v naše delo vgradilo še varstvo narave, postopek pa omogoča tudi razreševanje konfliktov med različnimi interesi.
Kaj je bila Planica, za katero s kolegi žanjete nagrade, preden je doživela prenovo? Naravna krajina, v katero je Bloudek postavil skakalnico?Planica ni naravna krajina, odkar je človek vanjo posegel tako s cesto v Tamar kot s skakalnico, a šlo je zgolj za infrastrukturni, tehnični poseg, ki je omogočal določene dejavnosti. Tudi zdaj je to še vedno v bistvu infrastrukturni projekt, ker je simbolni naboj Planice – uresničitev človekove želje po letenju – tako močan, da ne potrebuje nikakršnih oblikovalskih ekshibicij; poleg tega ga obvladuje še spektakularnost venca gora. Naše oblikovanje je bilo zato zadržano, omogočiti smo želeli vse živopisno športno dogajanje, pa tudi mirno uživanje gorske krajine, predvsem poleti. Hkrati pa smo z natančno geometrizacijo reliefa, ki jo določa z ene vrhnje točke izhajajoča pahljačasta umestitev skakalnic, dosegli novo enovitost, koherentnost, ki govori o pomenu Planice, njeni namembnosti in simbolni vrednosti.
To pahljačo ste zastavili skupaj z arhitektoma, ki sta izdelala skakalnice, z Milošem Florjančičem in Matejem Blenkušem.Za ta koncept smo se odločili med sodelovanjem na natečaju. Prej so bile male skakalnice obrnjene v drugo smer, s »pahljačo«, ki se nadaljuje v ravninskem dnu vse do parkirišč, pa smo lahko vse skupaj povezali v celoto. Da je Planica celostno delo, sestavljeno iz več tematik, dobro povezanih v celoto, so izpostavili tudi ocenjevalci, ki so nam podelili nagrade.
Poenotili smo se glede materiala – les in beton – ki sta ga uporabljali obe arhitekturni ekipi in tudi mi pri ureditvi hudournika, zadrževalnika vode in pri gradnji podpornih zidov. Naša naloga je bila dvojna: sanirati poškodbe, ki jih je krajini povzročila gradnja, obenem pa z ureditvijo, ki omogoča prirejanje dogodkov, tudi nekaj sporočiti. Naši sredstvi pripovedovanja sta bila oblikovanje reliefa in raba rastlin. Nič ni naključno, vsaka gesta je premišljena: kam saditi smreke, kam nov listnat gozd, kako bodo smreke pozimi, v snegu in megli, oblikovale rob, kako bodo temne vertikale ustvarjale občutje nekakšne bivanjske groze pred obličjem monumentalnosti gora, medtem ko bodo listavci v drugih letnih časih pričarali bujnost. V mislih smo imeli seveda zeleno Planico, tisto, v kateri so skakalnice položene na zelen hrib.
Sicer pa je v novi Planici kup arhitekturnih bravur, začenši z lokom nove Bloudkove skakalnice, ki je posebna zgodba o tem, kako lahko dediščino tudi ustvarjaš, ne samo varuješ.
Sta arhitekta ohranila izvirni lok?Ne, izvirni lok je stal na stebrih in se je porušil. Arhitekta sta zato skušala udejanjiti Bloudkovega duha in njegovo inženirsko inovativnost. Danes so znanja druga, zato je tudi forma druga, a ravno tako izvrstna.
Planica se zdaj zdi večja, četudi bi ob vseh teh novih elementih pričakovali, da se bo prostor zdel manjši.To je po eni strani posledica tega, da s pogledom lahko zaobsežemo pahljačo skakalnic in se zavemo razsežnosti novih konstrukcij, po drugi strani pa je izpraznjeno ravninsko dno zares odprto. Deluje kot postament, na katerem lahko potekajo raznorodne množične prireditve, ki pa po koncu ne pustijo vidnih sledi. Hkrati smo ohranili dostojanstven dostop v Tamar. Urbanistična preveritev, ki je bila izhodišče za natečaj, je predvidevala, da bi cesta v Tamar potekala skozi garažo tekaškega stadiona, a smo temu uspešno nasprotovali, ker bi bila s tem pot v Tamar prekinjena, dostop pa okrnjen. Zdaj je ta prehod tekoč, pozornemu opazovalcu pa ne bo ušlo, da je cesta speljana tako, da enkrat odpira pogled na skakalnice, enkrat proti stadionu, kar poglablja doživljanje prostora. Tudi osrednji objekt, ki sta ga sprojektirala arhitekta Marko Smrekar in Aleš Vodopivec, stoji tako, da vključuje oba pogleda, na ciljno tekaško areno in na skakalnice.
Na posege se moramo ljudje navaditi in včasih nas že majhne spremembe vznejevoljijo, tako da težko presojamo njihovo vrednost.Odvisno je od tega, kaj nam taki ukrepi hočejo sporočiti. Ameriški urbanist Donald Appleyard je trdil, da je treba infrastrukturne objekte graditi tako, da se opazovalcu zdi, da so bili tam že od nekdaj. To je vedno zelo dober pristop.
Po drugi strani ste zagovarjali idejo postavitve suprematističnega spomenika Kosovelu v Tivoliju, čemur ljudje niso bili naklonjeni, konservativni, že tolikokrat viden kip sedečega Kocbeka pa jim je všeč. Kje je meja med pristajanjem na znano in izsiljeno novostjo?Seveda Appleyarda ni treba jemati stoodstotno, tako kot tudi tega ne, da mora arhitekt vedno nekako zaznati genius loci. Ni torej nujno, da mora biti vsak poseg v prostor kontekstualen, in ni nujno, da je vedno slab, če ne upošteva konteksta. Saj ga tudi ustvarja. Obe odločitvi lahko prineseta odlične rezultate. Včasih je smotrno korenito poseči, včasih je na mestu skromnost. Čemu bi, denimo, v Planici radikalno posegali s parkovno ureditvijo, če pa leži na vhodu v naravno, dih jemajočo alpsko krajino?
Frustracija krajinske arhitekture je, da vas prepogosto vključijo pozno, ko gradbeni stroji že orjejo.To ni naša frustracija, to je problem naročnikov in trajna posledica v prostoru. Imajo manj, kot bi lahko imeli. Žal se je renesančna tradicija vrta, avtonomnega prostora, neposredno povezanega z interjerjem vile, kot ideala bivanja izgubila.
Ta ideal je seveda dostopen le enemu odstotku ljudi, a vseeno se zdi neverjetno, da se tako javni kot zasebni investitorji odrekajo tudi tistemu, kar je mogoče. Zgradbe se širijo do skrajnih meja parcel, na funkcijo zunanjega prostora se pozablja. Od kod ta desenzibilizacija tudi v Sloveniji, kjer smo bili še včeraj vsi podeželani in gojimo tako strastno navezanost na naravo?Moje izkušnje so take, da ljudje, kadar gradijo sami, nimajo jasne predstave o tem, čemu vse je zunanji prostor namenjen, pa tudi ne o tem, kako bo njihova zamisel videti, ko bo zgrajena. Če pa arhitekt in krajinski arhitekt sodelujeta že pri načrtovanju, jima uspe ustvariti skladno celoto. Hiša in vrt sta namreč kot koncept bivanja smiselno povezana, zato ju je dobro načrtovati hkrati. Kar velja tudi za mnoge druge projekte.
Idealu se s sodelovanjem lahko približamo tudi pri kolektivni, blokovski gradnji. To so v veliki meri dokazale mnoge ljubljanske soseske iz šestdesetih let. Kako omogočiti višjo kakovost bivanja tudi v sodobni stanovanjski gradnji, ki nastaja pod povsem drugimi pogoji, je vprašanje, ki me intimno zelo zanima. Trenutno se s tem ukvarjamo ob gradnji stanovanjskega predela v Bratislavi.
Oblikovali ste tudi parkovni del športnega centra Stožice, ki je žalosten primer nasedle naložbe. Tudi vaše delo je ostalo na pol poti.Večji del res ni dokončan, manjka velika osrednja tratna ploskev, ki bi potekala od severnega atrija vse do Poti spominov in tovarištva, manjkajo večje otroško igrišče, velik vodni motiv, pa skejt park in pomožno nogometno igrišče ter spojitev vsega tega z varovanim gozdičkom na vzhodni strani, kjer bi uredili prostore za piknike.
Predvsem je škoda za mesto, da se je tako končalo, zame je bil zelo pomemben že ustvarjalen razmislek ob sodelovanju pri snovanju kompleksnega projekta, ki združuje štiri prepletene objekte. Predvsem pa o tem, kako ustvariti javni prostor na treh višinsko ločenih ravneh, kaj ponuditi na tako veliki površini, ki je pravzaprav strešni vrt, kako določiti in omogočiti različne rabe prostora. Zanimivo je bilo tudi vprašanje javnega parka in zasebnega investitorja: kdo določa pravila, kaj bo prevladalo, zasebni ali javni interes. Parkovni del bi sicer lahko dokončali ne glede na to, da trgovski center ne deluje, z vrhnjimi plastmi bi tudi zaščitili spodnje betonsko ogrodje, ki je po tolikih letih že začelo korodirati. Pred dokončanjem bo tako potrebna sanacija. Živi pa ureditev severno in južno od dvorane, ki se sicer razlikuje od klasične parkovne ureditve. Tam ljudje tečejo, kolesarijo, tam je tudi stalno dostopno večnamensko športno igrišče, obdano z grmovjem, ki umirja veter in ustvarja manjše prostore za bivanje na prostem.
Pečejo piške na tistih žarih?Tega ne vem, res pa je, da je zmanjkalo denarja za dve železni rešetki (smeh). Če si jih torej prinesejo s seboj, jih lahko pečejo. To je žlahtna tradicija ljudskega parka, ki je še zelo živa v mestih zahodne in severne Evrope. Pri nas je bilo mogoče videti ljudi, ki so si »pekli piške« na prostorih, skritih med drevje ob tivolski pasji poljani ...
… ilegalno?… da. Zato je treba to omogočiti tam, kjer ni nevarnosti požara. Na jasah, recimo.
Eden izmed nenavadnih projektov je bilo tudi urejanje dela krajinskega parka Brdo.Park Brdo je izjemna krajinskoarhitekturna dediščina, ki jo je ustvaril Žiga Zois. Pri nas so bili parki ob graščinah po navadi eno stoletje za časom, Zois pa je to delal v duhu svojega časa, razsvetljenstva, ki se je začelo širiti po Evropi. Na svoji posesti je angleški krajinski vrt uporabil kot model, na katerem je eksperimentiral, zahodno od graščine je posadil pare hrastov, ki rastejo še danes, stari so tristo let. A rastline imajo omejen rok trajanja, potrebna bo prenova.
… joj, kaj za vas pomeni prenova? Sekanje dreves, tako kot to počno na vseh koncih?Britanski National Trust for Parks&Gardens ravna tako, da semena starega drevesa posadi v bližino, ko malo zrastejo, izločijo slabe in na koncu pustijo le najlepšega. Ta raste, v nekem trenutku pa starega posekajo. Tako ohranjajo tudi genski material. To je pri nekaterih zasaditvah absolutno dobra taktika. Včasih presajajo tudi velika drevesa, a da bi se ta znova ukoreninila, jih je treba precej porezati, štrclji pa niso lepi. Pri drevoredih ta metoda ne pride v poštev. Drevored je enovita in natančno oblikovana prostorska struktura. Mladike, če bi zaradi pomanjkanja svetlobe in hrane med razraslimi drevesi sploh lahko rasle, bi ta red porušile. Drevorede, ko enkrat ostarijo, je treba posekati in jih nadomestiti z novimi drevesi iste vrste in dobre vitalnosti. Tako bomo kmalu dobili tako strukturo, kot smo jo imeli prej. Tudi pri prenovi Versaillesa so del bosketov porezali in zasadili povsem na novo. In trajalo je nekaj let, da je zadeva spet dobila pravo obliko.
To me spomni na to, kako lepo so že zrasle vrbe žalujke na ljubljanskem Plečnikovem nabrežju in kako grozno nam je bilo, ko so stare posekali.Včasih je treba strokovnjakom tudi zaupati. (smeh) Je pa treba počakati, drevesa niso zidaki, ki zrastejo čez noč, potreben je čas. Oblikovana krajina pogosto dobi načrtovano podobo šele čez leta. Tudi ko je Le Nôtre zasnoval Versailles, je zasadil majhna drevesa, pa vendar mu je Ludvik XIV. verjel, da bo to nekoč lepo. In da lepo ostane, je treba občasno tudi sekati. Moj profesor za drevesničarstvo Aleksander Šiftar je poudarjal, da mora imeti dober vrtnar ostro sekiro in tôpo srce!
Ste ga imeli na Brdu?Problem je tam nastal že v devetdesetih letih, ko za ohranjanje parka vlada ni dala dovolj denarja in si je želela pomagati s komercialnimi dejavnostmi. Na Biotehniški fakulteti smo leta 2006 izdelali predlog za razvoj Brda, s katerim bi zavarovali Zoisovo dediščino. Naredili smo tudi sanacijski načrt in posekali večino tega, kar je bilo dodano po drugi svetovni vojni, ponovno smo vzpostavili originalna prostorska razmerja, Brdo smo bolj približali Zoisovim zamislim. Vsekakor je Brdu primanjkovalo sredstev tako za vzdrževanje infrastrukture kot za varovanje dediščine. Parki so živi in potrebujejo stalno skrb. Na skrajnem zahodnem delu so v petdesetih letih postavili hipodrom s hlevi, ki je bil črna gradnja in so jo kasneje legalizirali. Leta 2011 je med zavodom Brdo, Nogometno zvezo Slovenije in verjetno tudi vlado prišlo do sporazuma, da NZS vstopi v ta prostor, namenjen športu in rekreaciji, in ga oživi z novo vsebino, z vadbenim centrom in upravno stavbo. NZS je razpisala vabljeni natečaj in gradbeni stroji so že zabrneli, ko je glas povzdignilo spomeniško varstvo. Tako so me arhitekti povprašali, ali sem pripravljena sodelovati pri tem, da se ta vozel razplete.
Razplete z novogradnjo?Nadomestno gradnjo. Upravna stavba stoji tam, kjer so prej stali hlevi, in zdaj zaseda precej manj prostora. Vprašanje je bilo predvsem, kako v prostor umestiti nogometna igrišča in kako oblikovati zlitje s parkom. Odločitev za sodelovanje ni bila lahka, ker ta poseg ni v skladu z Zoisovim konceptom, on je imel tam travnike. Hipodrom s tribuno in hlevi je bil sicer grd, a je pomenil manjše odstopanje od osnovnega namena. Zapuščen pa je nesporno kazil podobo parka. Zato sem se odločila iz te zagate rešiti čim več, zmanjšati vpliv posega, povezati arhitekturo s krajino in zagotoviti tudi neko novo kvaliteto. Kar je ob dobrem sodelovanju z arhitekti tudi uspelo.
Naročnik je bil pripravljen rešiti marsikateri brdski problem in z arhitekti smo ustvarili prostore, na katere so ponosni tako na NZS kot na Brdu. Toda v bistvu problem ostaja. Če bi se akterji, predvsem politični, znali dogovarjati, bi vsebine za Brdo našli že v naši študiji, ali pa bi sami iskali take, ki bi bile v skladu z osnovno zamislijo parka, NZS pa bi morda pomagala graditi Stožice. K njim bi morda lahko pritegnili tudi Pečečnika kot investitorja, ne pa da se zdaj muči s Plečnikovim stadionom.
Omenili ste politiko in mimo nje ne moreva, saj naj bi bilo po mnenju desnice vse v vašem življenju, vaš magisterij na Harvardu, vaše delo in nagrade, zgolj posledica očetovega vpliva. Zdi se mi, da kar dobro prenašate te nenehne diskvalifikacije in celo strašljive geste zažiganja knjig in prižiganja sveč pred vašim domom.Že v srednji šoli sem, v skladu z družinsko delovno etiko in v obrambi pred izpostavljenostjo, ki jo verjetno čutijo vsi otroci javnih oseb, ugotovila, da če človek dela, in če dela z veseljem, zagotovo kaj tudi naredi. In to veselje me ni zapustilo vse do danes, ne ob delu s študenti ne ob krajinskih projektih. S tem, kar sem zunaj tega, kar sem v odnosu do ljudi in svojega dela, se ne obremenjujem. Ne morem pa reči, da drugi kdaj ne razmišljajo na tak način, in tudi ne morem reči, da se zato niso kdaj kakšna vrata odprla. Najbolj me je prekalil ravno študij urbanističnega načrtovanja na Harvardu, za katerega lahko res samo popoln naivnež misli, da bi lahko tja prišla z očetovo pomočjo. Kot da bi tam leta 1990 kdo slišal za Slovenijo in za Milana Kučana.
Tam sem bila predvsem eksota iz Jugoslavije, šele tretja po vrsti (vsi smo bili Slovenci), sprejeli pa so me zaradi portfolia, ki je bil tudi za ameriške razmere zelo poseben. Profesor Ogrin, ki je pri nas leta 1972 zastavil študij krajinske arhitekture, je vpeljal črno-belo risanje, posebno grafiko, pa tudi poseben način reševanja problemov, kar se je pri mojem delu tudi poznalo. V tujini sem šla čez trdo šolo samotnih naporov in tudi napačnih predstav o sebi, na primer o znanju angleščine, s katerim sem zlahka brala knjige, a nisem znala naročiti piva. Vendar na koncu sem se ujela in z nekdanjimi sošolci z vseh koncev sveta sodelujem še danes.
Na trače v rumenem tisku sem navajena, gredo mimo mene, ko pa gre laž le predaleč, na primer tista, ki jo je objavil prav vaš časopis, da smo imeli v studiu zaradi Stožic preiskavo, postane zadeva resna, saj škoduje tudi mojim sodelavcem, tako poslovno kot osebno.
