Sam stanujem v hiši, oddaljeni kakih šestdeset metrov od proge, od katere me loči kar dobro z drevesi poraščen vrt. Vendar drevje na vrtu ne zmanjšuje hrupa, ki je, kot je že gospa Zupančičeva zapisala, neznosen. Pozimi še gre, saj imamo zaprta okna, ki so v Miku imenovana protihrupna, a poleti, ko so okna odprta, je vse drugače.
Po progi pelje najmanj sto šestdeset vlakov na dan in ne osemdeset, kot zatrjujejo na železnici. Zlasti ponoči me večkrat prebudijo težki dizelski vlaki, ki veselo trobijo, čeprav je podvoz pri Dolgem mostu že dokončan in čeprav tudi na cesti pod podvozom takrat nihče ne dela, skratka takrat ne gre za varnost.
Najočitneje pa se opazi, za kakšen hrup gre, ob gledanju TV Dnevnika. Takrat pelje mimo hiše vsaj šest do osem vlakov, ki povzročajo tak hrup, da je nemogoče kar koli slišati, četudi privijemo glasnost na televiziji do konca.
Ne vem, kaj je treba narediti, morda zmanjšati hitrost vlakov med vožnjo skozi mesto, popolnoma opustiti težke dizelske kennedyjevke, saj so svoje že odslužile, in vsaj ponoči nehati po nepotrebnem trobiti. Za protihrupne ograje ali prestavitev tovornega prometa na obrobje Ljubljane vem, kot tudi, da za kaj drugega ni denarja, najbrž tudi ne za odškodnine zaradi neznanskega hrupa in s tem vpliva na sluh ljudi.
Torej, SŽ nam kradejo mir, spanec in ne nazadnje tudi pravico do informacij, ki nam jih TV posreduje v dnevnoinformativnih oddajah (jih pač ne slišimo).
Peter Kozin, Ljubljana
