»To so zadostne okoliščine za izjemno ravnanje,« je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer presodila apel, naj Slovenija s pomočjo 17. člena dublinske uredbe prevzame odgovornost za azilno prošnjo družine Korba-Sulejman, ki jo ministrstvo za notranje zadeve želi vrniti na Hrvaško. Kot smo poročali, je pobudo šestega junija varuhinji v imenu družine poslal Matevž Krivic.
Varuhinja je ocenila, da pri odločanju (ministrstva in sodišča, op. a.) ni prišlo do ustrezne opredelitve z vidika zdravstvenega stanja mame in zahteve po zavzemanju za največjo korist otroka. Spomnimo, družini se je v Sloveniji rodil sin, njegova mama je psihično krhka. Iz zdravniškega mnenja izhaja, da bi vrnitev na Hrvaško njeno stanje lahko poslabšala. Po mnenju Nussdorferjeve so te izjemne okoliščine in vse druge, na katere se opira družina, dovolj, da bi Slovenija lahko prevzela pristojnost za obravnavo azilne prošnje.
Gre za ljudi, ne predmete
Varuhinja je poudarila, da gre v dublinskem postopku za neprostovoljno vračanje ljudi, ne pa predmetov. Dodala je, da bi bilo s tem izpolnjeno tudi načelo hitrega odločanja v azilnih zadevah in načelo ekonomičnosti. Slovenija o dublinskem postopku te družine odloča že skoraj leto dni (primer je zdaj na ustavnem sodišču), medtem ko se postopek za mednarodno zaščito sploh še ni začel.
Medtem družina Korba-Sulejman še vedno čaka na odločitev ministrstva za notranje zadeve, čeprav je državni sekretar s sodelavci Boštjan Šefic Krivicu na sestanku 19. julija obljubil, da bodo v najkrajšem času odločili o njegovi pobudi. Ministrstvo naj bi se balo precedensa, toda varuhinja meni, da je treba 17. člen na tak način uporabljati le izjemoma, ne pa kot pravilo.
Raje v smrt kot na Hrvaško
Družina Korba-Sulejman ni edina, ki jo želi ministrstvo za notranje zadeve vrniti na Hrvaško. Med takimi je tudi Ahmed Šamieh iz Sirije, ki je 23. februarja zaprosil za azil v Sloveniji. K nam je prišel po balkanski poti s Hrvaške, kjer so se, kot je zatrdil, ustavili le za približno pol ure, ko so ga registrirali. Njegov argument v skladu z načelom o hitrem odločanju, da želi na odločitev o prošnji za azil počakati v Sloveniji, ker bi se postopek v primeru vrnitve na Hrvaško še bolj zavlekel, ministrstva in upravnega sodišča ni prepričal. Ahmed Šamieh si želi, da bi bil postopek čim prej končan, ker bi se rad združil z družino, ki je v Siriji ostala brez strehe nad glavo in je izpostavljena vojni. Vojna mu je povzročila zdravstvene težave – glede na zdravniško mnenje bi se te lahko še povečale ob selitvi v drugo državo – in mu vzela hiši ter manjšo trgovino.
V Ljubljani se uči slovensko in je že sposoben osnovnega komuniciranja. »Ko sem prišel v Slovenijo, sem se z veseljem učil slovensko in angleško. Ko sem izvedel, da me hočejo vrniti na Hrvaško, pa sem izgubil voljo,« je povesil glavo in rame. V slovenščini je dodal: »Ahmed je žalosten.«
Šamieh se boji verižnega vračanja, na kar je prejšnji teden opozorila Neža Kogovšek Šalamon, strokovnjakinja za azilno pravo in obmejne postopke iz Mirovnega inštituta. »Bojim se, da me bo Hrvaška vrnila v Turčijo. In da me bo Turčija izročila oblasti Bašarja Al Asada. Če že moram umreti, raje umrem tukaj kot v Siriji, kajti tam ubijajo z noži.«
