»Ne morem se vrniti na Hrvaško. Enostavno ne morem. To bi bilo zame kot samomor. Ko pomislim na to, se mi začne mešati, najraje bi se zjokal,« je s cmokom v grlu in solznimi očmi povedal Ghasem Zarei iz Irana, ki je aprila v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Pred tem je bil dober mesec na Hrvaškem, kjer za mednarodno zaščito ni zaprosil in se, kot pravi, tam ni počutil varno. »Najprej sem bil v zaprtem kampu v Slavonskem Brodu. Razmere so bile zelo slabe.« Dejal je, da je skupaj z drugimi begunci živel v umazanem šotoru, v katerem so nekateri urinirali, dvakrat na dan je dobil le ribe iz konzerve in kruh, zeblo ga je, moral je uporabljati umazane sanitarije, ko je zbolel, ni dobil zdravstvene oskrbe... »Včasih so nas policisti postavili v dve vrsti in se delali norca iz nas. Zmerjali so nas in porivali. Tudi sicer so se obnašali ponižujoče,« je dejal in pristavil, da je bil tarča rasizma tudi, ko je bil premeščen v Zagreb.
Ghasem Zarei se je med štirimesečnim bivanjem v Ljubljani že vključil v družbo. »V Sloveniji se počutim skoraj kot doma. Spoznal sem veliko ljudi, ki mi pomagajo. Tu želim ostati.« Sodeloval je tudi pri snemanju filma. »Režiser mi je rekel, da bi lahko postal igralec, če se naučim slovenskega jezika.« Poleg tega ljudi uči spretnosti na rolerjih, pleše in želi učiti iranske plese. »Pred dnevi bi moral imeti tečaj, pa nisem zmogel, ker sem bil preveč potrt zaradi odločitve sodišča.«
Upravno sodišče je namreč pritrdilo notranjemu ministrstvu, ki je sklenilo, da ga bo v skladu s 13. členom dublinske uredbe vrnilo na Hrvaško, kajti to je država, v kateri je vstopil v Evropsko unijo. Zdaj se je pritožil na vrhovno sodišče, do odločitve o tem, ali bo dobil mednarodno zaščito (pa naj bo to v Sloveniji ali na Hrvaškem), pa bo trajalo še precej časa. »Temeljno načelo azilnega prava je, da mora biti odločanje hitro. Štirimesečno zavlačevanja okoli tega, kdo je pristojen za prošnjo, je nedopustno. Gre za pravno težka in zapletena vprašanja, katerih reševanje bo še dolgo trajalo, ljudje pa ne morejo čakati toliko časa. To je farsa. Slovenija naj začne reševati prošnje za mednarodno zaščito,« je dejal Matevž Krivic.
Ministrstvo se boji precedensa
Slovenija bi tako v primeru Ghasema Zareija kot drugih, ki so se znašli v dublinskem postopku, torej lahko prevzela pristojnost za odločanje, s čimer bi prekinila marsikatero trpljenje. To ministrstvu predlaga Miha Blažič - N'Toko iz civilne iniciative, ki pomaga beguncem. Blažič je bil pred več kot tremi tedni na sestanku s Šeficem in Natašo Potočnik z notranjega ministrstva, kjer je dobil namig, zakaj ministrstvo ne prevzame pristojnosti za azilno prošnjo teh ljudi.
»Predvsem Nataša Potočnik je podala pomislek na naše argumente, da ne marajo izjem. Torej da se morda nekateri primeri res kažejo kot legitimna prošnja za uporabo te diskrecijske klavzule, ampak nočejo delati izjem, ker to lahko postane precedens za naslednje primere. Povedano drugače, verjetno se bojijo, da bi se veliko ljudi potem skušalo poslužiti istega mehanizma,« je dejal Blažič in pristavil, da je ta strah odveč, kajti na primer Nemčija, ki je prevzela odgovornost za prošnje stotisočih Sircev, »lahko to kadar koli prekliče, v novi dublinski uredbi pa tega člena morda sploh ne bo več«.
Lahko se začne verižno vračanje
Da je vračanje ljudi problematično, se strinja Neža Kogovšek Šalomon, strokovnjakinja za azilno pravo in obmejne postopke iz Mirovnega inštituta. »Vračanje beguncev na Hrvaško bi moralo biti minimalno. Na Hrvaškem namreč obstaja večja možnost, da pride do verižnega vračanja v Srbijo in naprej. Bolj ko bodo begunce vračali proti vzhodu, večja je verjetnost, da bodo pristali v kakšni državi, ki ni varna,« razlaga. Kot pojasnjuje, sicer oblasti vseh držav poskušajo biti konsistentne pri izvajanju dublinske uredbe ali schengenskih pravil, in to tudi v časih, ko ta med lanskim velikim begunskim tokom po zahodnobalkanski poti dejansko niso več veljala.
Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je pri nas ostalo 15 ljudi, ki jih Slovenija po dublinski uredbi hoče vrniti na Hrvaško. Po drugi strani pa je vlada minuli teden odločila, da bo prostovoljno namesto sprva predvidenih 20 sirskih beguncev iz Turčije sprejela 40 beguncev, zato se postavlja vprašanje o smiselnosti takšne begunske politike. S tem se strinja tudi Kogovšek-Šalomonova, ki poudarja, da se pri konkretnih primerih nato pojavljajo anomalije. »A oblasti poskušajo biti konsistentne pri izvajanju pravil, da ne bi ustvarile precedensa.«
Odločitve o družini Korba-Suleiman še vedno ni
Primer družine Korba-Suleiman (o njem smo poročali pred tedni), ki jo Slovenija želi vrniti na Hrvaško, se še vedno ni razpletel, čeprav je državni sekretar Boštjan Šefic skupaj s sodelavci 19. julija zastopniku družine Matevžu Krivicu obljubil, da bo ministrstvo za notranje zadeve v najkrajšem roku sprejelo odločitev o tem, ali bo na podlagi 17. člena dublinske uredbe prevzelo odgovornost za odločanje o njihovi prošnji za mednarodno zaščito ali bo vztrajalo pri vrnitvi na Hrvaško.
V Nemčiji dobil zaščito po treh mesecih
Omenjeni družini se je novembra lani v Sloveniji rodil sin, njegova mama Carol Korba pa je psihično krhka. V obup jo spravlja predvsem čakanje in tudi bivanjske razmere v azilnem domu Vič. Pred dnevi nam je zatrdila, da si neizmerno želi čim prej zapustiti azilni dom. Če bo ministrstvo za notranje zadeve družini dovolilo ostati v Sloveniji, bi se ji želja lahko uresničila, kajti Slovenska karitas je pripravljena nastaniti in oskrbeti družino v času čakanja na odločitev o njihovi prošnji. Sicer družina v Sloveniji v negotovosti živi skoraj leto dni, medtem ko je brat Carol Korba v Nemčiji mednarodno zaščito dobil po treh mesecih.
Begunci, za katere je Slovenija Hrvaški letos poslala zahtevke za
vrnitev, po narodnosti
MNZ
PODATKI
20
15
7
6
6
5
5
4
2
2
1
1
