Martin Konings. Vedno dobrovoljen sivolasi in sivobradi Nizozemec iz Maastrichta je že 52. leto na dopustu v Bovcu. Legenda, ki vsako poletje pride v kamp Polovnik. »Prvič sem se tu ustavil z družino na poti na morje. Prespali smo v kampu, kjer so mi rekli, da lahko pustim denar kar pod kamnom pri recepciji, če se bom odločil, da odidem bolj zgodaj. Zaupali so mi, kar se mi je zdelo neverjetno in me navdalo s prijetnim občutkom. Nazaj grede smo se zopet ustavili in del dopusta preživeli v Bovcu. Bilo je nepozabno. Od takrat se vsako leto vračam k ljudem, s katerimi se tako rad družim, in h goram, ki sem jih že mnogokrat prehodil...«
Najbolj vodnat slap v Sloveniji
Zazre se nekam v daljavo svojih spominov, se rahlo nasmehne in počasi razloži: »Prej sem hodil v hribe, zadnja leta pa največ časa porabim za slikanje gora... To neverjetno kuliso lahko občudujete sleherno sekundo: Kanin, Rombon, Čukla, Svinjak, Polovnik... No, če ste na Bovškem, si je treba vsekakor vzeti čas za občudovanje slapa Boka.« Z mostička je lep razgled, vendar se velja, predvsem zaradi varnosti, ustaviti na parkirišču in v miru občudovati to stvaritev narave.
Navdušena motorista srednjih let iz Avstrije sta se letos odločila peljati po dolini smaragdne reke, pa ju je ta tako prevzela, da sta že tretji dan na Bovškem, čeprav je bil njun cilj čim prej priti do Gradeža na morju. Poleg razgledne točke slapa je hotel Ana. Michaela iz Žage je povedala, da so apartmaji zelo dobro zasedeni, restavracijo, v kateri vam postrežejo seveda tudi s postrvjo, pa da gostje zelo hvalijo. »Izposojamo kajake in električna kolesa, lahko vam priskrbimo ribiške dovolilnice,« je dodala.
Kajak za začetnike in zdravilno blato
Seveda je za turiste na prvem mestu reka Soča. Primož Zorč ima v svojem raftarskem klubu v teh dneh dela čez glavo, vendar z veseljem vsem ustreže, se pa velja pravočasno prijaviti. Na triurni izlet z raftom ali na vožnjo s kajakom lahko pridete le s kopalkami in brisačo: »Tudi za popolne začetnike organiziramo ture. Soča je prav zato izjemna, ker omogoča užitek na progah z različnimi težavnostnimi stopnjami, torej tako za tiste, ki so že pravi mojstri, kot tiste, ki še nikoli niso sedeli v kajaku.«
Tistim, ki bi se radi res ohladili, Martin Konings z nasmehom predlaga potok Gljun, ki izvira v kraških jamah nad Bovcem, nekoliko naprej od Plužne. Tam je temperatura vode okoli pet stopinj Celzija in kaj več kot nekajsekundno namakanje tudi poleti ni mogoče. Zato pa je toliko prijaznejša Soča ob vasici Čezsoča, ki je nekakšen lido di Bovec – tam se na produ sonči in uživa precej turistov.
»Nekoliko naprej pa je izvir potočka Slatenik,« pove 87-letni Martin in opozori, da že ime potoka priča o zdravilnosti te vode. »Voda tega potočka se na skalah nekoliko ogreje in ni ledeno mrzla, del toka so speljali tudi v bazen, v katerem se lahko okopate, veliko pa jih le brodi po strugi potoka in se namaže z blatom, ki je ob vodi. Pravijo, da je to blato zdravilno.«
Sto let po vojni
Na vsakem koraku je mogoče videti, da je na tem območju pred sto leti divjala vojna. Zasebni muzeji, ki gostoljubno odprejo vrata vsakemu obiskovalcu, dva kilometra iz Bovca na križišču cest proti Predelu in Vršiču avstrijsko vojaško pokopališče padlih na Rombonu, le streljaj iz Bovca v smeri Trente pa muzej na prostem Ravelnik, kjer je Društvo 1313 uredilo nekaj kavern, obrambnih in strelskih jarkov, ki dajejo obiskovalcem vtis takratnega dogajanja. Češka družina iz okolice Jihlave je tiho sedela na klopi. Po kratkem »dober dan« je oče Bojanek povedal, da se je tu boril njegov praded, zato so se na poti v Dalmacijo ustavili tu, da bi svojim trem otrokom pokazal, kje je bil njihov prapraded.
Med sprehodom proti Soči je nekje na dveh tretjinah poti na levi strani z železnimi rešetkami zaprta jama. Na rešetkah je šopek rož. »Aha, moj prijatelj Štefan je bil že tu,« je bolj sam zase zamrmral Martin Konings. »Kaj pa je tu?« ga vprašam. »Tu je eden od rovov, v katerih so umirali vojaki in v katerih jih je veliko umrlo tudi zaradi bojnih strupov,« odgovori Martin. Seveda ga vprašam, ali so bili v rovih in kaverni Italijani ali Avstrijci. »Moj slovenski prijatelj Štefan, ki je tudi danes nabral rože, mi je razložil, da je vsak šopek vedno za vse vojake. Najmanj pomembno je, za katero državo so se borili. Dejstvo je, da so tukaj veliko prezgodaj tragično umrli mladi fantje, ki so komaj začeli živeti.«
Kam na kosilo
Ko omenim hrano, je seveda toliko predlogov, kolikor je ljudi. Okusi so pač različni, vendar se je kar nekajkrat slišalo ime gostilne Sovdat v Bovcu. »Tam lahko vedno naročite tudi čompe s skuto,« je povedal Primož Zorč. Martin Konings prisega na gostilno Pod lipco: »Lastnik je Črnogorec in prav nič ne veljajo govorice, ki sem jih slišal o Črnogorcih – je med najbolj delovnimi, kar jih poznam.« Pa še na eno lokacijo je opozoril: »Lepena! Tam so jedi na žlico izvrstne.« Polona Jan je že 20 let oskrbnica v različnih planinskih domovih (Tičarjev dom, Erjavčeva koča, Komna, Savica), v planinskem domu dr. Klementa Juga v Lepeni pa je prvo leto. »Med gosti je zelo veliko Italijanov in zamejskih Slovencev pa tudi Francozov, Belgijcev in Nizozemcev ter seveda precej domačih gostov. Tu je izhodišče za pohod na Krnska jezera in Krn, veliko pa se jih pripelje le na izlet. Naša kuharica Jelka Runtič za vas pripravlja telečjo obaro, joto, golaž, polpete, pa sirove štruklje ali borovničev zavitek. Na, še sama sem postala lačna.« Martin Konings se je hudomušno nasmejal: »Dober tek. No, pa še nam kaj prinesite. Recimo joto s klobaso.«
