Da bo vreme tudi ta dan čudovito, nam je potrdil domačin iz Stahovice, ki se na planino odpravi skoraj vsak dan. »Ko imam čas, grem na planino kar peš s Svetega Primoža. Danes sta z mano vnuka, tako da bomo šli raje z nihalko,« pove Stane in ponosno pogleda še ne šoloobvezna otroka, ki med čakanjem na nihalko pridno glodata vsak svojo žemljo. Nihalka, ki v sedmih minutah na planino pripelje do 32 ljudi, vozi vsako polno uro, če je veliko ljudi, tudi pogosteje. »Nikogar ne pustimo v dolini in tudi vse pripeljem nazaj,« v smehu pove simpatični strojevodja. Vozovnica za nihalko za odrasle stane 12 evrov, za otroke 9 evrov in še dodatna 2 evra boste vzeli iz denarnice, če se boste želeli do Zelenega roba na planini popeljati s sedežnico.
Glavna je poletna sezona
Da je po vzoru avstrijskih smučišč tudi na Veliki planini, ki je letošnjo zimsko sezono šolarje in družine osrečila z odlično smuko, največ turistov ravno v poletnih mesecih, nam je potrdil direktor družbe Velika planina Leon Keder, ki smo ga še ujeli v dolini. »V zadnjih letih je približno 70 do 80 obiskovalcev poleti. Lani smo ponovno zagnali smučišče Šimnovec in otroške proge Jurček. Če bo šlo po načrtih in nam bo zima ponovno naklonila snežno odejo, želimo odpreti še vlečnico Poma, do Zelenega roba. Tako bomo zaokrožili zgodbo nekoč priljubljenega družinskega smučišča z dobrimi tremi kilometri urejenih prog,« pove Leon Keder. Družba, ki upravlja žičniške naprave, gospodari tudi s tremi gostinskimi objekti. »Prenovili smo gostilno Pod žičnico in nazaj odkupili žganjeteko. Na zgornji postaji nihalke upravljamo tudi bar Skodla, višje še gostišče Zeleni rob. Upravljamo pa tudi Preskarjevo bajto v planšarskem naselju, kjer smo uredili muzej, obiskovalcem ponujamo tudi vodeni ogled majhne, pa vendar sila zanimive pastirske hiše, ki smo jo pred časom tudi obnovili in odkupili kar nekaj razstavljenih predmetov.« Mlada ekipa, ki ustvarja uspešno turistično zgodbo kamniškega bisera, si želi v prihodnjih letih ponudbo še dograditi. »Zavedamo se, da nam primanjkuje nastanitvenih zmogljivosti, ki bi jih kot družba lahko upravljali. Ta hip imamo v lasti le eno kočo, sodelujemo z nekaj najemniki,« pove in doda, da so pred kratkim tudi uradno odprli Kamp Alpe v neposredni bližini nihalke in reke Kamniška Bistrica. »Trenutno imamo pet hišk za glamping, dve sta povezani s teraso in tako primerni tudi za družine. Urejene imamo tudi parcele za šotore in avtodome,« pove sogovornik in doda, da imajo veliko tujih, predvsem francoskih (80 odstotkov) gostov. Navsezadnje je Kamniška Bistrica idealno izhodišče tako za Veliko planino kot za bližnja Grintovec in Skuto, urejenih pa je tudi veliko kolesarskih poti.
Med kravjaki in cvetočo šentjanževko
Pot z nihalko v prijetni družbi planincev in številnih mladih družin mine zelo hitro, saj se pred nami odpira čudovit pogled na dvatisočake, ki tvorijo gorsko verigo Kamniško-Savinjskih Alp. In ker se na planini čas dejansko ustavi, na višini 1000 metrov in več pa izginejo tudi vsi problemi, je dobre pol ure vzpona do Zelenega roba, kot je rekel planinec v nihalki, mačji kašelj. Hoja po zeleni preprogi, ki je prijetno dišala po sveži travi, tu in tam pa se je korak ustavil nad še toplimi kravjaki, dejansko mine zelo hitro. Planina je v poletnih mesecih pisana. »Ko skopni sneg, je planina modra od podleska, zelo hitro pokuka ven tudi teloh. Poleti pa je rumena zaradi množice zdravilnih rožic, ki jih z možem pridno nabirava,« pove upokojenka in okolice Kamnika. Njena vrečka je bila že polna rumenih cvetov šentjanževke, prsti pa rjavi od »solz«, ki jih, kot je dejala, spusti cvetlica, ko jo odtrgaš. Tudi krave, nekaj manj kot 300 naj bi jih bilo na planini, so čudovita kulisa, ki jo okitijo še mlakuže in jezera, v katerih se zrcali nebo.
Brez svežega mleka, trniči ostajajo
Pot mimo Zelenega roba, kjer so se že pripravljali na povratek prvih lačnih planincev, smo nadaljevali mimo turističnega naselja, kjer je življenje v kočah zelo živahno. »Starejša vnukinja je najprej vprašala, ali imajo televizijo, vendar je do zdaj nihče od štirih vnukov še ne pogreša,« nam je v smehu zaupala babica Avguština iz Škofje Loke, ki z možem vsake poletne počitnice za nekaj dni vzame vnuke s seboj v hribe. Na Veliki planini so bili letos skupaj prvič. »Čudovito se imamo. Vsak dan naredimo nekajurno turo, da otroci zvečer lažje zaspijo,« pove in doda, da so noči prijetno hladne. Večina bajt na planini je brez tekoče vode in elektrike. Nekatere si pomagajo z energijo sončnih celic, vodo črpajo iz najbližjega vodnjaka.
Tisto pravo pastirsko življenje pa začutimo med spuščanjem do planšarskega naselja. Nekaj več kot dvajset pastirjev se za tri mesece preseli v bajte, da skrbijo za krave, ki majo gospodarje v dolini. Tako kot Peter Erjavšek, ki nas prepozna in nam v pozdrav pomaha izpred bajte, kjer skrbi za sestrine krave. Na vprašanje, ali smo prišli v času počitka, ker je večina bajt zaprtih, odgovori, da so pastirji na vsakodnevni tlaki. »Za pet evrov na uro čistijo plevel in ruševje, pravzaprav vse, česar krave ne jedo, veliki stan tudi kosijo, redno pa moramo poskrbeti tudi za ograje in napajalnike z vodo za živino. Ni nam dolgčas,« pove Erjavšek, ki ga med pripovedovanjem prekine planinka, ki bi rada kupila liter svežega mleka. »Težko ga boste dobili,« ji odgovori. »Ker nimamo hladilnika, mleko kisamo in iz njega potem naredimo skuto, sir. Tudi trniče smo pred dvema letoma, ko se je o njih veliko pisalo, zelo dobro prodajali. Danes, ko se o njih nič ne piše ali govori, jih težko prodam,« pove in doda, da so cene mlečnih izdelkov na planini dogovorjene. »Drugo nedeljo v juniju, ko smo živino prignali na planino, smo imeli pastirji sestanek, določili gospodarja in dorekli cene. Za sir porabimo od 10 do 11 litrov mleka, zanj je treba odšteti 12 evrov, veliko povpraševanja je tudi po skuto, za skodelico kislega mleka je treba odšteti 1,5 evra oziroma 2 evra za večjo,« pove Erjavšek in doda, da se ob lepem vremenu na planini veliko dogaja. Tako bo pestro tudi ta konec tedna, ko se bo več sto planincev zbralo na planini, pri kapeli Marije Snežne, kjer bo ob prazniku Marijinega vnebovzetja potekala tudi tradicionalna maša.
Na kranjsko klobaso, žgance in štruklje
Medtem ko smo družino Avguštin še enkrat srečali v planšarskem naselju, saj so se odpravljali naprej do Domžalskega doma, na Malo planino in vse do Kisovca in potem nazaj, smo se mi sprehodili še do Preskarjeve bajte, kjer smo si z vodnikom in z vstopnino 2 evra (otroci evro manj) ogledali zgodovino in etnološko podobo planine in bajt. Čeprav se je zbrana družba pred sosednjo bajto mastila z žganci in kislim mlekom, smo se usmerili nazaj proti Zelenemu robu. Pred označenim smerokazom – teh je na planini dovolj – smo morda celo pomislili, da bi pot nadaljevali do planine Dol (40 minut) ali na Konja (2 uri), a je na koncu pretehtala odločitev, da izlet končamo v Zelenem robu, kjer smo si postregli z domačimi štruklji (6,50 evra) in morda obžalovali, da si nismo raje privoščili ajdovih žgancev s kislim zeljem, zabeljenim z domačimi ocvirki, in klobase (8,50 evra). A s polnim želodcem se zagotovo ni prijetno spustiti v dolino. Bo pa lenarjenje na ležalniku in sončenje na gorskem zraku, kar sta po gorski malici predlagali simpatični študentki, zadolženi za strežbo, zagotovo razlog, da Veliko planino ponovno obiščemo že zelo kmalu.
