Slovenci so, priznali boste, v resnici nenavaden narod: medtem ko drugod po svetu z odprtimi usti gledajo hišne porniče Kim Kardashian in posnetke nadzornih kamer iz spalnice Paris Hilton, od spolnega življenja dvoživk pa jih zanimata samo Pamela Anderson iz »Obalne straže« in Severina iz podpalubja jahte, bratje Slovenci s pritajenim dihom gledajo vzburljiv posnetek nadzorne kamere v Postojnski jami, na katerem človeška ribica na kamnih akvarija odlaga jajčeca, potem pa ves narod mesece pričakuje majcene zmajeve mladičke. Tako je vsa Slovenija ponorela za malimi zmajčki, že mesece se govori samo še o mali, nesramni, promiskuitetni ekshibicionistki iz Postojne, o njenih jajčecih in ličinkah, in jaz, bogme, čakam samo še na to, da komentatorji iz rumenega tiska in družabnih kronik opazijo, kako se je po porodu vidno sprostila. In da potem požareport.si končno objavi tudi, kdo je oče. Da najde jebača, ki mu sirota družica tam v Črni jami hrani otroke in jih pazi, medtem ko se ta ženskar kurba z manekenkami v koncertni dvorani. In se opravičuje, da je zaradi tistega stekla na akvariju mislil, da je v Amsterdamu.
Kot pravim, nenavadni ljudje so ti Slovenci. Glejte – če že omenjam požareport.si – agencija Valicon je pred nekaj dnevi objavila rezultate svoje redne letne raziskave javnega mnenja o razpoloženju slovenskega naroda, Ogledalo Slovenije, v kateri je bilo eno od vprašanj, ali slovenski državljani zaupajo družbenim institucijam in poklicem. Po Valiconovi raziskavi javnega mnenja velika večina Slovencev, več kot devetdeset odstotkov, tako ne zaupa politikom, potem državnim uslužbencem, direktorjem, sindikalnim zaupnikom, duhovnikom, sodnikom in novinarjem ter – kdo pravi, da Slovenci nimajo smisla za humor – raziskovalcem javnega mnenja. Po drugi strani četrtina slovenskih državljanov zaupa zdravnikom, tretjina učiteljem, šestdeset odstotkov znanstvenikom, prepričljivo največ, skoraj devetdeset odstotkov Slovencev, pa iz nekega razloga zaupa – gasilcem.
Sam sem, prisežem, mislil, da gre za zafrkancijo ali da ne razumem slovensko – gasilec je morda inštalater plina, »gasa«, kar bi imelo glede na slovenske ambicije s plinovodom Južni tok smisel. Dobro, malo nenavadno, strinjam se, toda naj spomnim, da govorimo o narodu, ki že pol leta s pritajenim dihom spremlja razvoj jajčec neke jamske dvoživke. Nato so mi pojasnili, da to niso plinoinštalaterji, ampak prav gasilci, tisto, čemur mi po hrvaško rečemo »vatrogasci«, ljudje torej, katerih delo je gašenje požara. Dobro, malo nenavadno, toda naj spomnim, da govorimo o državi, v kateri vsi berejo in spremljajo nacionalna gasilska poročila. Nekakšen – če sem si dobro zapomnil – požareport.si.
Jebenti, narod, ki najbolj na svetu zaupa gasilcem, moraš imeti rad!
Iz nekega razloga namreč v Sloveniji gojijo kult gasilcev. Kdove, zakaj je tako. Sam bog ve, kakšno razburljivo, adrenalinsko in avanturistično življenje na samem robu v resnici živijo na zunaj mirni Slovenci, ko pri njih gasilci uživajo tak ugled in tako zaupanje. Gasilski domovi so občinske katedrale, gasilske parade prvorazredni družabni dogodki, sami gasilci pa stebri družbe in najbolj zaželeni slovenski zeti. Slovenska gasilska društva nimajo težav pri rekrutiranju: med rock zvezde, igralce, nogometaše, manekene in premierje gredo tam samo luzerji, ki jih niso sprejeli v krajevno prostovoljno gasilsko društvo.
Ko sem enkrat na primer Zorana Predina vprašal, kakšna je skrivnost njegovega uspeha pri ženskah, mi je dejal, da oboževalkam jecljajoče pojasnjuje, da on, žal, ni tisti slavni pevec, ampak samo navaden gasilec, ki mu je nenavadno podoben. »Story of my life,« poklapano konča svojo žalostno zgodbo, punca pa je že njegova. Samo zapeljivo vzdihne: »Torej imaš tisto sekiro?« Ob neki drugi priložnosti sem na primer vprašal Predinovo ženo Barbaro, kaj je ženskam najpomembnejše pri moških. »Zaupanje,« je rekla na kratko. »Menda ne misliš, da sem se z gasilcem poročila zato, ker je podoben tistemu pevcu?«
Res sem že slišal za raznorazne naivne in lahkoverne čudake, a sajasti vozniki kamionov s čeladami, ki ljudem v hiše vdirajo s sekiro, lahko zaupanje brez zadržkov uživajo samo pri Slovencih.
Nenavadni ljudje, saj pravim, ti Slovenci. Mi na Hrvaškem na primer prav tako najbolj zaupamo sajastim tipom s čeladami, ki vdirajo v hiše s sekirami, toda ti naši vdirajo vsaj v tuje hiše: po zadnjih podobnih raziskavah javnega mnenja namreč Hrvati najbolj zaupajo vojski. Na drugem mestu je seveda Cerkev. In to je razumljivo. Kdo, ki je normalen, pa ne verjame tipom v dolgih haljah, ki prenašajo mrtvaške kosti in ljudem razlagajo, da jih je tisti stari, bradati Gasilec od zgoraj naredil iz blata? Znanstvenikom na primer Hrvati sploh ne verjamejo: oni nam razlagajo, da smo nastali iz opic. Gasilci? Živim v Dalmaciji, ki živi od turizma. Zaščitene gozdove na turističnih območjih mi v zazidljiva zemljišča spreminjamo s pomočjo katastrofalnih požarov, do katerih je prišlo v nepojasnjenih okoliščinah. Tukaj nihče, saj boste razumeli, ne mara gasilcev.
Kaj pa spolno življenje preprostih organizmov in skalnatih bitij? Kaj naj vam rečem, mi nimamo časa za seks. Mi imamo evropsko prvenstvo v nogometu.
