Prvi garmini so bile pravzaprav dejansko žene, ljubice, sopotnice, sopotniki, ljubčki in možje, ki so v naročju držali zemljevide – saj se spomnite, tiste papirnate plahte, običajno malce strgane na pregibih – in z nevidno roko usmerjali voznika zdaj levo, zdaj desno, iskali obvoze in ceste, po katerih se lahko vrnete na avtocesto, ki ste jo po nemarnem zapustili dva izvoza prezgodaj in nato – lejte, bralcu zemljevidov tudi ne gre 100-odstotno zaupati – zavili v napačno smer. To je bil še čas, ko smo v avtomobilih komunicirali. Ko je bilo najhuje, kar se nam je lahko zgodilo na poti, da je kasetar požrl najljubšo kaseto ... Romantični časi potovanj, časovno zamejeni na eni strani s kompasom in sekstantom in na drugi strani s satelitsko navigacijo.
Pred letom 2000 je bila satelitska navigacija bolj fensi dodatna oprema, ki se je slogovno izjemno lepo ujemala s tistimi opeki podobnimi napravami, ki smo jim rekli mobiteli – tako je, še eno ime firme, ki je postalo obče ime, kljub temu, da je neki kmetavz ime firme nato ukinil. In pred letom 2000 se je bilo treba zanašati na oslabljen in precej nenatančen GPS-signal. Nato se je predsednik Clinton odločil, da svetu za civilno rabo podari natančen GPS-signal, kakršnega je do takrat uporabljala le ameriška vojska (in vse mogoče tajne službe). Zdaj je navigacija v avtomobilu, podprta z digitalnimi zemljevidi, ki niso nič potrgani na pregibih, dobila zagon.
Človeška neumnost pa prav tako. Ker vsaj dveh stvari zoprna gospa v navigaciji ne ve (in to bi moral pameten uporabnik upoštevati): kako dober/slab voznik ste in kaj vozite. Pa to ni ekstrapolacija stereotipa o vplivu spola na vozniške sposobnosti in kretenske krilatice »povej mi, kaj voziš, in povem ti, kdo si«. Nikakor. Gre za empirično preverjeno dejstvo. Pot je za jeb... garmina le vektor, ki povezuje točke, predprogramiran pa je tako, da skuša vektor čim bolj skrajšati. Kar je načeloma sicer hvalevreden poskus zmanjševanja stroškov, a kot rečeno: mašina ne ve, ali jo uporabljate kot pešec, kolesar, voznik avtomobila, voznik kombija ali voznik avtodoma. In svetuje s predpostavko – tako sklepam iz lastne izkušnje, pridobljene v nedavno odcepljeni otoški državi – da vozite kolo. No, da ne bom preveč nepošten: da vozite manjši avto. Le da ne vozite manjšega avta. Ne vozite niti večjega avtomobila. Vozite avtodom. Izposojen. Širok.
Algoritem v mašini prišepne v škatli zaprti zoprni ženski, naj svetuje pot po bližnjici. Bližnjica se po kakšnih 500 metrih spremeni v ozko enopasovno pot z izogibališči, na levi in desni »ograjeno« z dva metra visoko živo mejo. Za kolesarja luštna popestritev, za voznika avtomobila zanimiva dogodivščina, za (zelo občasnega) voznika (rentanega) avtodoma pa uresničitev nočne more. Za mašino je – kot rečeno – pot le povezava med digitalnimi točkami, ki označujejo neko vrsto poti, po kateri je dovoljen promet z motornimi vozili. Elektronsko razmišljanje je tako enoplastno kot razmišljanje povprečnega delodajalca. Pomemben je cilj.
Garmin je prav tako ritoliznik. Spet, trditev je podprta z empirijo. Kar so na celinskih cestah metri in kilometri, se na britanskih cestah spremeni v dobre stare imperialne mere. Kilometri postanejo milje, metri se spremenijo v čevlje in jarde. Ves evropski (celinski) ponos izgine, vsako navodilo je treba zdaj preračunavati v glavi. Splošno znano je, da med dopustom najraje delimo in množimo, kajne?
Tako, vidite, nam bo elektronika, če se ji prepustimo, uničila življenje. Ničesar ne ve o nas in zato sili v napačne odločitve. Po svoji izkušnji z odcepljenega otoka sem vedno bolj prepričan, da z našimi vladami že nekaj časa upravlja garmin. Zato se vlada zaganja na poti, pri katerih ne vidi konca in na katerih ne more obrniti. Včasih ji uspe nekoliko poškodovani priti nazaj na glavno cesto, še večkrat se z okorno zverjo, ki ji rečemo država, izgubi nekje na kolovozih političnega gozda. In kot rečeno: ritolizništvo je že serijsko vgrajeno.
