V mojem srcu in spominih jim je skupno tudi to, da sem o vseh štirih poročal s prizorišč. Vse štiri največje uspehe slovenskega športa zadnjega obdobja sem doživel iz prve vrste ter občudoval in se navduševal nad potmi do raja. Vse štiri zgodbe so si bile podobne. Pogumne Slovenke so šle vselej v boj z le enim ciljem, da premagajo vse tekmice. Cilji so bili smeli in neoporečni, saj so bile vse tri favoritinje na najvišja mesta.
Z Urško Žolnir sva na poti proti Riu de Janeiru na lizbonskem letališču obujala spomine na njen zmagoviti londonski pohod. Zdel se je neponovljiv. Toda le za štiri leta. Pohod na Olimp Tine Trstenjak v Riu de Janeiru je precej spominjal na angleškega. Od zgodnjega dopoldneva naprej je bilo mogoče čutiti, da drugačen scenarij ni možen. Tudi tekmice so se sprijaznile, da bo v enem najbolj globalnih športov na svetu zmagala Slovenka.
Podobno je bilo predlani na kavkaških strminah. Tine Maze ni motilo močno deževje, v katerem je postala veleslalomska olimpijska prvakinja, niti dejstvo, da je postala najboljša olimpijka v smuku, v katerem Slovenija nima niti proge, na kateri bi sploh lahko trenirala. V Soči je prišla po zlato olimpijsko kolajno, osvojila pa je kar dve.
Tako Urška kot Tini so praktično največji del opravile pred olimpijskimi preizkušnjami. Na njih so imele le zrelostni izpit, ki so ga opravile z odliko. In le na takšen način se lahko Slovenec, ki nas je vse skupaj šestkrat manj kot prebivalcev Ria de Janeira, dotakne neba. Tisti, ki si drzne verjeti, da je lahko najboljši na svetu. Drugi športniki lahko v najboljšem primeru kot prvi ali drugi zasledovalci gledajo zmagovalcu v hrbet in prejmejo manj žlahtno, a še vedno izjemno cenjeno odličje.
In še nekaj imajo skupnega vsa štiri zlata slovenska odličja. Vse tri športnice so imele ob sebi moškega, ki jih je zaščitil. Marjan Fabjan in Andrea Massi sta velemojstra svojih poklicev, ki sta bila pripravljena v vsaki sekundi skočiti v zrak in svojim varovankam tlakovati pot, da so lahko uresničile svoje sanje.
