Zelo. Potrebovali smo jo. Prepričan sem, da če bi ob koncu olimpijskega turnirja osvojili dve ali celo tri peta mesta, čez en teden ne bi nihče več vedel, kaj smo dosegli. Resnica je, da smo se ves čas pripravljali na zlato kolajno. Za to smo naredili zelo veliko. Kot ste lahko opazili, sem se dolgo časa izogibal druženju z novinarji, Tino sem povsem izoliral od dogajanja. Skušal sem ji omogočiti vse, da se je lahko v miru pripravila na največji nastop. V psihološki pripravi se namreč skriva recept za uspeh. Ko se tekmovalec enkrat odloči, da bo naredil vse, da osvoji zlato olimpijsko kolajno, je treba ustreči vsem njegovim željam.
Kako ste ob vsej zaščiti, ki ste jo dajali Tini Trstenjak, motivirali novo olimpijsko prvakinjo?Na dan tekme sem ji pred vsako borbo rekel, da greva danes do konca. Dopovedoval sem ji, da bo morda v življenju še lahko imela takšno priložnost, a da živi v tem trenutku in da mora za zmago narediti vse.
Je Tina Trstenjak v Riu vzela zlato kolajno, ki ji je glede na prepričljivo vodstvo na svetovni lestvici pripadala, ali je presegla pričakovanja?Bolj bi rekel, da je vzela, kar ji je pripadalo. A pot je bila trnova. Meni osebno je bil pritisk prve favoritinje v veliko breme, zato sem imel precej zdravstvenih težav.
Urška Žolnir je vaša desna roka. Kako je prišlo do sodelovanja?Avgusta lani sem Urški v Izoli rekel, da ima dva tedna časa, da pove, ali ima željo braniti olimpijsko zlato. V višji kategoriji bi lahko osvojila kolajno. En teden sva se le gledala in bila tiho, o tem nisva govorila. Neki torek, dan sem si zapomnil, pa sem jo ob šestih zjutraj na treningu vprašal, ali se je odločila, kako naprej. Odgovorila je, da ima težave s koleni, da jo zanima še druga plat življenja. Prekinil sem jo in ji rekel, da je konec, da se ne bo več borila. Prosil pa sem jo, da je na velikem tekmovanju tekmovala še v ekipni konkurenci za Slovenijo, kjer je z zmago končala svojo zadnjo borbo. Ostala je v klubu in uspešno sodelujeva tudi na trenerski ravni.
Tako Urško Žolnir kot Tino Trstenjak krasijo končni prijemi, iz katerih njune tekmice niso našle ali ne najdejo rešitve. Je to Fabjanova tehnika?Ne, to pa ne. Tehnika se imenuje Tate Shiho Gatame in je malce dodelana. Tina izvaja čisto osnovni končni prijem. Ko si pripravlja teren zanj, me posluša, ko ji ukažem z nožem v nož. Tedaj naredi s posebno metodo iz prstov na nogi tako imenovano rezilo, ki ga nasprotnici zarije v območje stegenske mišice. Tekmici refleksno malce popusti mišica, tedaj pa lahko Tina spretno umakne nogo iz objema. V nadaljevanju mora le še končati opravljeno delo.
Kar je bila v Londonu Tina Trstenjak, je v Riu de Janeiru Klara Apotekar. Je to novo ime prihodnosti slovenskega juda?Podobnost je res na mestu. Klara se uči in z veliko žlico zajema, kar se dogaja okrog nje. Kot je to pred štirimi leti počela Tina. Nisem pa prepričan, ali bom s katero od judoistk na naslednjih olimpijskih igrah v Tokiu skupaj sodeloval. Klara ima potencial, da se začne pripravljati za naslednje olimpijske igre v Tokiu. Če bo sprejela pogoje, jih bo, sicer bomo v kratkem čez njo naredili križ. Žal gre tako v življenju.
Čemu dvomite, ali boste zraven na naslednjih olimpijskih igrah?Tako velik stres, kot je projekt olimpijskih iger, prenašam vse težje. Povedal sem vam, da sem imel težave z zdravjem, ki jih sicer nisem obešal na veliki zvon. Vsaj moja žena dobro ve, kaj sem doživljal. V judu se dogaja v ozadju veliko stvari. Če ne bi imel opore Urške Žolnir, ki tri fante dobesedno kroti, sicer tudi po mojih navodilih, se tega ne bi šel več.
Danes bo v areni Carioca 2 zadnji slovenski nastop v judu. Ana Velenšek je v kategoriji do 78 kilogramov na papirju ni med favoritinjami za kolajno. Napoved?Ana ima dve strgani kolenski vezi. Kljub temu verjamem, da lahko doseže odmeven rezultat. Nehvaležno je napovedovati, česa je sposobna. Glede na to, da ves svet ve, da so jo s skupnih priprav pred mesecem dni odnesli na nosilih, ni posebna umetnost pripraviti taktike proti njej.
