Spregledana ničevost
Pri odgovoru ni bil optimističen. »Nobene možnosti izhoda iz tega našega stanja ne vidimo, in to stanje je vse hujše, vedno huje smo zasužnjeni. Saj ne boste rekli, da so delavke v tovarnah, ki ne morejo niti na stranišče, svobodna bitja?« Toda enako velja tudi za inženirje ali pa politike, vsi služijo zgolj temu, da se proizvaja več in več, pri čemer je ta »več« že zdavnaj postal sam sebi namen – prav to je ta nihilizem, ki nas požira. Vendar uvid v to ničevost večini – tudi intelektualcem, ne le »množicam« – ostaja skrit pod površino vsakdanjega bivanja. »Če začne danes filozof to stvar misliti in razvijati, ga vsi gledajo debelo – pa kaj zdaj ta čveka, saj imamo vendar svobodo,« v omenjenem filmu potoži Urbančič. »Kje pa je ta svoboda? Mi si sicer domišljamo, da imamo smisel, vsak dan si produciramo neke smisle, ki pa se nam sproti razkrajajo pred našimi očmi. V tem ni nobene svobode – toda brez svobode ni človeka!«
Vsaj delni razlog za krizo zahodne civilizacije je videl v njeni »pozabi« lastnih korenin, vključno s filozofijo, ki je v času, ko se vse dogaja izključno na obzorju znanstvenega proizvajanja in uničevanja, povsem spregledana, enako kot postaja nebistven tudi sam človek, prezrt in potlačen v svoji človeškosti. »Zahteva po 'znanstveni', 'logični' ali kateri drugi 'verifikaciji' filozofije je zgolj maščevalen plebejski resentiment proti gosposkosti filozofije,« Urbančič med drugim zapiše v delu Zaratustrovo izročilo. »Nevarnost ne prihaja iz dovršitve in konca zgodovine, ampak iz dekadence – površnosti, lahkomiselnosti in neodgovornosti – modernega človeka, ki za filozofijo nima več moči in je zato ne-maren tudi do sebe samega.«
Samota je nekaj najlepšega
Urbančič se je rodil 12. novembra 1930 v Robiču blizu Tolmina; družina se je zaradi fašističnega preganjanja kmalu zatem preselila v tedanjo Kraljevino Jugoslavijo; leta 1937 so se ustalili v Črešnjevcu, kjer je obiskoval osnovno šolo in pozneje nižjo gimnazijo v bližnji Slovenski Bistrici. Takrat je spoznal Jožeta Pučnika, s katerim sta ostala tesna prijatelja; prav Pučnik ga je leta 1960, ko je Urbančič že nekaj let delal kot tehnolog v Iskri (pred tem je med drugim končal še tehniško srednjo šolo v Kranju), tudi prepričal, naj se vpiše na študij filozofije in sociologije v Ljubljani. Po diplomi (1964) in magisteriju (1967) je krajši čas študiral še na Dunaju. »Vendar za profesorsko mesto nisem imel možnosti, češ da nisem marksist,« je pojasnil pozneje. »To res nisem bil, čeprav sem Marxa veliko študiral in iz njega v Zagrebu tudi doktoriral. Takrat je bila ideološka čistost pač nujna.« Zatočišče je našel na takratnem Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, kjer je bil najprej asistent, potem raziskovalec in od leta 1970 znanstveni svetnik. Od 80. let naprej je bil tudi urednik pri Slovenski matici, kjer je skrbel za izdaje in prevode zahodnih mislecev v slovenščino; skoraj v celoti je prevedel filozofska dela Friedricha Nietzscheja. Ob tem je preučeval tudi zgodovino slovenske filozofije, podrobno se je med drugim posvetil izročilu Franceta Vebra.
Njegov neumorni, v iskanje možnosti sprememb usmerjeni um je Urbančiča privedel tudi do občasnega družbenega angažmaja. Bil je med ustanovitelji Nove revije, pozneje tudi Slovenske demokratične zveze ter Zbora za republiko, vendar v politiki ni aktivno sodeloval – bil je vendarle osamelec, ki je svojo poklicanost videl drugje. Na vprašanje, kdo bere njegove knjige, v filmu odločno odgovori: »Nihče!« Prizna, da ga to včasih nekoliko potre, a se hitro potolaži: »Filozof hodi sam; če tega ne zmore, naj se ne spušča v to.« Nato se je nasmehnil z lesketajočimi se očmi: »Sicer pa, mar ni samota nekaj najlepšega?«
