Cestna dirka je bila v televizijskem prenosu prava paša za oči. Kolesarji so prevozili vse najznamenitejše plaže Ria de Janiera, kjer so svoje hiše za promocijo postavile največje države. Ruska hiša je tik pod trdnjavo na Copacabani, italijanska v luksuzni vili na otoku, ki je s kopnim povezan z mostom, japonska je malo odmaknjena v notranjost. Tudi Slovenija bo imela od jutri naprej za nekaj dni svoje središče v luksuznem hotelu na Copacabani. Ko so kolesarji zavili v notranjost, je bila predstavljena Brazilija z bujnim rastlinjem. Za spoznavanje vseh obrazov Brazilije je manjkalo le to, da bi 237,5 kilometra dolga dirka zavila v favelo. »Narava in okolje sta res lepa, ceste pa niso bile najboljše, zlasti brutalen je bil odsek kock,« je pripomnil Matej Mohorič, ki je imel v slovenski ekipi vlogo vodonosca in je edini odstopil.
Roglič namesto v Sočiju debitiral na Copacabani
V skladu z brazilsko tradicijo zamujanja je karavana na start prišla s 40-minutno zamudo. Po tekmovalni plati je bila dirka za kolajne z veliko vzponi in spusti zahtevna kot najtežje enodnevne klasike. Ker so od prvega kilometra vozili na polno, ni bilo veliko taktike, ampak sta odločali surova moč v nogah in miselna v glavi. To je bila tipična dirka na izpadanje, v kateri je odločala tudi sreča. Italijan Nibali in Kolumbijec Henao sta imela kolajno že v žepu, a sta padla na 12-kilometrskem spustu, potem pa je bilo le še vprašanje, kako si bodo s Poljakom Rafalom Majko razdelili odličja. Ko je veliki favorit Nibali nemočen obležal brez besed ob cesti z zlomljeno ključnico in je kazalo na zmago Majke, sta napadla Belgijec Avermaet in Danec Fugelsang ter pobrala smetano. Slovenski izkupiček je bil skromen s 26. mestom Primoža Rogliča, ki je bil v najboljši dnevni formi, 52. Jana Polanca in 57. Simona Špilaka, ki je bil prvi slovenski adut, a ga je zdelala vročina, ki jo zelo težko prenaša, saj obožuje dirke v dežju, mrazu in snegu.
Roglič je v petih letih od smučarja skakalca prek zagnanega rekreativnega kolesarja prišel do olimpijskega nastopa na cestni dirki, na kateri je iz boja za kolajne izpadel na zadnjem klancu. »Najtežja dirka kariere. Vesel sem, da sem sploh prišel do cilja. Ni bilo časa za uživanje v lepotah Copacabane in drugih plaž. Očitno sem moral zamenjati šport, da sem postal olimpijec, potem ko sem 15 let kot smučarski skakalec sanjal o zimskih olimpijskih igrah. Namesto v Sočiju sem tekmoval na Copacabani. Ker je tukaj koledarska zima, so te igre malo tudi zimske,« je povedal dobro razpoloženi Primož Roglič. Takoj je odšel na regeneracijo in počitek za kronometer v sredo, v katerem bo iz smučarskih skokov uporabil predvsem gibljivost. Ne pritožuje se, ko ga strokovnjaki uvrščajo med kandidate za najvišja mesta.
Mali lopovi in opice ob cesti
Na najbolj znani svetovni plaži Copacabana, na kateri za varnost z morja skrbi velika vojaška ladja, svojih trenutkov slave niso iskali le kolesarji v boju za olimpijske kolajne, ampak še marsikdo. Še pred kolesarji so za prometni kaos poskrbeli demonstranti, ki se ne strinjajo s politiko brazilske vlade in trošenjem denarja za olimpijske igre ter so prepričani, da država drvi v diktaturo. Toda ko so pritegnili pozornost medijev in povedali svoje zahteve, jih je najbolj zanimalo, v kateri lokalni gostilni z okusno hrano in cenami, ki so štirikrat nižje kot v objektih olimpijskih iger, si bodo potešili lakoto.
Mali lopovi iščejo priložnost, kako mimoidočim izmakniti bankovec, denarnico ali telefon. Precej več preplaha sta povzročili grožnji z bombo. Prva večer pred dirko, druga kar med dirko tik ob cilju, zato je policija z oklepniki zaprla del promenade. Ko smo poizvedovali, zakaj z akreditacijo ne moremo naprej, smo dobili diskreten odgovor: »Bomba.« Na prizorišče bi jo lahko prinesel vsak, saj sploh ni bilo pregleda z rentgenom, ampak je le vojak malo pokukal na nahrbtnike, akreditacije pa sploh nihče ni pogledal. Trenutek po tem, ko so sumljivi paket razstrelili, so pločnik znova zavzeli tekači in prodajalci vsega mogočega.
Na plaži so obiskovalci pogledovali na velik televizijski zaslon s prenosom dirke, ležerno srkali caipirinho, igrali nogomet, ženske vseh starosti pa so paradirale v bikiniju in se niso sramovale odvečnih kilogramov ter kože, ki ni več gladka. Le tistih, ki so skočili v morje in se zmočili višje od kolen, je bilo malo. A se niso bali valov, ampak mrzle vode, ker je tukaj zima. Dogajanje na plaži je bilo vsem na očeh, le malo ljudi pa je vedelo, da je bila v zaključku dirke ob progi skupina opic, ki biva v bližnjem gozdu, zato so imeli pripravljene mreže, da jih polovijo, če bi na cesti skušale ovirati kolesarske ase.
