Kdor gre pogosto mimo Kapitlja na Poljanskem nasipu, ne more zgrešiti globokega glasu, ki zaobjame okolico. Njegov lastnik je Dare Majtan. Dolgoletni prodajalec Kraljev ulice je časopis prvič prodajal, ko je izšla druga številka. Kdor ga ne pozna zaradi njegovih duhovitih pripomb, se ga morda spomni, ker je sestavil prvo nogometno ekipo Kraljev ulice. »Zaradi tega mi še vedno pravijo selektor, čeprav to nisem več,« je dejal navdušeni nogometaš. Nekoč je igral za Olimpijo, bil je obetavno krilo v mladinski selekciji, nekajkrat je v članski ekipi vadil skupaj z Markom Elsnerjem in Srečkom Katancem.
Najhujša je osamljenost
Ko se strastno pogovarja z mimoidočimi, je slišati kot dobri duh ulice. Ta je bila s presledki njegov dom štiri leta, a je bil z ulico vrsto let povezan tudi, ko je imel streho nad glavo. Kot jo ima zdaj. »Živim pri svoji dragi. Ona mi je dvignila življenje.« S prodajo časopisa nekaj zasluži in, kar je še bolj pomembno, je v stiku z ljudmi. »Spletejo se odnosi. Uživam, ko se pogovarjam. To ti da nekaj življenja. Bolje je tako, kot če bi bil doma in jokal.« Ne revščina, ampak ravno socialna izključenost je najhuje, kar se lahko zgodi človeku. Vsaj takšne so njegove izkušnje. »Najhuje je, ko te vsi zapustijo. Ko padeš na ulico, je nerodno tvojim lastnim staršem. Vse lahko zdržiš, a najhuje je, ko si zvečer sam in razmišljaš. Potrebuješ ramo utehe.«
Sam to zdaj ima, zato je vse lažje. Še vedno pa plete vezi in to zelo intenzivno. Ljudje kramljajo z njim, mu nosijo razne stvari, pred dnevi je imel ob nahrbtniku lubenico in breskev. »Včasih se celo objemamo. Starejše gospe mi decembra spečejo potico, prinesle so mi pehtranovo, orehovo, lešnikovo. Tudi s prodajalci v bližnji trgovini imamo dober odnos. Zdaj imam kužka, ženska iz doma upokojencev mu je prinesla goveje zrezke,« se mu je smejalo. Ima precej stalnih strank, med njimi znana imena, kot je predsednik nogometašev Olimpije Milan Mandarić, pa nekdanji nogometaš ljubljanskega kluba Miroslav Radović in še en nekdanji nogometaš Grega Židan, ki je treniral njegovega vnuka. Včasih, ko še ni bil predsednik vlade, mu je redno kakšen cekin dal Miro Cerar. »Ker moj vnuk igra pri Olimpiji, se z Mandarićem pogovarjava o tem. Poleg tega nam priskrbi vstopnice za tekme, ki smo jih dobivali tudi pod prejšnjim vodstvom kluba. Radovićevi otroci pa so mi redno prinašali pivo in druge dobrote.«
Tako je bil nehote spet pri nogometu. Brez žoge ne more. In brez Hajduka. Dare Majtan je nekaj mesecev treniral pri splitskem velikanu, najbolj mu je ostala v spominu izkušnja s Poljuda. Leta 1980 je kot deček v dresu Olimpije, ki je igrala predtekmo, sodeloval na finalu pokala maršala Tita. In to ne na kateri koli tekmi, ampak na tisti med Hajdukom in Crveno zvezdo, ki je bila prekinjena zaradi Titove smrti. »Spomnim se, da je cel stadion pel druže Tito, mi ti se kunemo (tovariš Tito, mi se ti zaklinjamo, op. p.) ter da so nas hitro poslali na vlak in odpeljali domov. Očitno so se bali, da se ne bi zgodilo kaj slabega.«
Zamenjane vloge na Copacabani
Žoga ga je ponesla tudi na Dansko in Nizozemsko na olimpijske igre brezdomcev, v Nemčijo na brezdomski turnir in v Rio de Janeiro na svetovno prvenstvo za brezdomce. Copacabane ne bo nikoli pozabil. Spomini so čudoviti. Toda. »Ko vidiš lačne otroke, ki spijo v kartonskih škatlah, te stisne pri srcu. Nekemu otroku sem dal športne copate. Naslednji dan je bil spet bos, ker jih je moral prodati za hrano. Oni so pa zares ubogi. Takoj bi kakšnega odpeljal domov, če bi lahko. Saj te tudi hitro okradejo, a morajo preživeti, ubogi reveži.« Tako so bile vloge zamenjane. Ko je nekega dne reprezentanca brezdomcev poležavala na plaži, so to spontano ugotovili. »Medtem ko so bili okoli nas številni berači, je eden od naših godrnjal: Lepo vas prosim, se lahko malo posončim? Vprašal sem ga, ali se spomni, kako mi to delamo na Prešercu, ko petkrat na dan žicamo istega človeka, še sploh če kaj spijemo. Kako smo se smejali,« se je zakrohotal, pogovor pa končal resneje.
»Ulično življenje ni le slabo. Te tudi nekaj nauči.« Spoznal je tudi drugo plat denarja. Nekoč, preden je ostal brez vsega, mu denarja ni manjkalo. Bi zdaj, ko pozna tisto, kar v sodobni družbi velja za vrh in dno, spet splezal na ta klišejski vrh, če bi imel možnosti? »Ne vem. Po eni strani mislim, da ne, po drugi pa bi me lahko razne dobrine zapeljale. Sicer pa tisti, ki ima veliko denarja, ima tudi veliko skrbi,« je dejal in pristavil, da mu ni nerodno, saj ne krade.
Zdaj je vesel, da ulica ni več njegov dom. In pred seboj ima nove izzive. Jeseni bo šel v šolo za voznika viličarja, čeravno je težko zapustiti svobodni ulični veter, še posebno, če se mu dolgo prepuščaš. Kajti: »Brezdomcu lahko nekaj zapoveš le, če to narediš utemeljeno in če te ima rad.« Kar pa zna biti problematično, če hodiš v službo.
