Za vse razloge odhoda bi bilo treba vprašati njo, je pa v nekem intervjuju pred časom povedala, da je Festival Maribor veljal za ključni dogodek Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, s trajnostnim pomenom za kulturno ponudbo mesta. Takrat je festival prejel kar nekaj sredstev, toda mestna občina kot osrednji financer tej zavezi ni sledila. Od tovrstnega festivala nimogoče pričakovati, da se bo na trgu lahko preživljal sam. Njena vizija je temeljila na lastni produkciji s festivalskim orkestrom, to pa veliko stane, in prišli so do točke, ko takšnega koncepta ni bilo več mogoče izpeljati. Glasbeniki so bili celo toliko predani, da so prihajali igrat tudi zastonj, kar je nevzdržno. Ker letos rezidenčnega orkestra ni več, tudi ni dolgoletnega umetniškega vodje Richarda Tognettija, od katerega se sicer nismo povsem poslovili.
Kako to, da mestna občina Maribor za svojo blagovno znamko ne prepoznava festivala, ki je prejel tudi zelo dobre kritike?Mestna občina verjetno prepoznava vrednost festivala in si ga še naprej želi, je pa pomembno, kako bo to v prihodnje pokazala skozi svoja finančna in birokratska stališča. Financiranje programa je namreč precej zapleteno; festival je registriran kot društvo, financira pa se ga prek Narodnega doma, ki je ključni koproducent in ga je občina pooblastila za izvedbo programa.
Torej sta vaši funkciji združljivi glede na to, da v Narodnem domu skrbite za program resne glasbe?Seveda. Zaposlena sem v Narodnem domu, festival pa razumemo kot podaljšek mojega dela. Tudi Pavličeva je v preteklosti vodila oboje, v sedanji situaciji se mi zdi ponovna krepitev vezi celo nadvse pomembna.
Lahko vas razumemo kot kriznega menedžerja letošnje edicije. Kaj se je dalo rešiti?Ko sem februarja prevzela vodenje, je bilo treba sestaviti cel program. Zame je bil to velik kreativni izziv. Velikih sprememb tokrat še ne bo; pretežno bodo komorni koncerti, uspelo pa nam je zastaviti tudi manjšo lastno produkcijo. Povabili smo rezidenčnega glasbenika, violončelista in dirigenta Nicolasa Altstaedta, ki bo nastopil z večjim komornim ansamblom, sestavljenim predvsem iz domačih glasbenikov, ki so že prej tvorili jedro festivalskega orkestra.
Festival se mora v teh težkih trenutkih, ko je bolj krhek, obrniti nazaj k mestu, k domačemu občinstvu. Ciljam predvsem na mlajšo generacijo in generacijo srednjih let z družinami, prepričana sem, da si želijo kulture, le časa imajo bolj malo. In festivalski vrvež jih lahko že sam po sebi nagovarja. Imeli bomo denimo koncert za dojenčke in njihove starše, ki bo tudi po umetniški plati zelo zanimiv. V septembru pričakujemo osnovnošolce.
Se boste v prihodnje zgledovali po kakšnem konkretnem festivalskem modelu, denimo iz avstrijskega prostora, kjer zdaj živite? Koroško poletje ima izdatno podporo lokalne skupnosti.Manjše komorne festivale, ki odlično funkcionirajo ravno v lokalnih okoljih, ta pa dobesedno živijo za svoj festival, najdemo po vsej Evropi. Pri nas je tak primer Festival Radovljica. Toda Maribor je vendarle večje mesto, ima izjemno tehtno glasbeno tradicijo, zato tega festivala ne bi primerjala z manjšimi komornimi festivali. Predhodnik mariborskega festivala je bil Glasbeni september, ki je imel komorni značaj in tudi lastno produkcijo, ampak po tej poti ne bomo šli. Prepričana sem, da ima Festival Maribor večji potencial.
Za prihodnjo edicijo je časa dovolj. O čem že razmišljate?Absolutno o večjem deležu lastne festivalske produkcije. Žal pa je treba začeti odgovor pri financiranju, ključnem problemu festivala. Sredstva mesto odobri šele pozno spomladi, pod takšnimi pogoji pa je nemogoče resno sestavljati program. Prejšnje vodstvo je zalagalo tudi lastna sredstva, da so lahko sploh delovali. Nekaj dobimo še z ministrstva za kulturo, smo pa veseli, da je večina sponzorjev ostala z nami tudi v tem negotovem letu.
