»Slovenija?« je vprašala, ko sem ji povedal, od kod sem.
Skrušeno sem prikimal. Vedel sem, kaj bo naslednje vprašanje.
»A ni Melanija od tam?«
Desetič ali petnajstič sem to popoldne odgovarjal na to vprašanje. Ja, prihajam iz te skrivnostne dežele, kjer je bila rojena prihodnja prva dama Amerike. Ure in ure sem brez predaha padal iz enega pogovora o politiki v drugega. Melanija me je spremljala ves čas. To je v Ameriki zdaj identifikator Slovenije. Nikoli več nas ne bodo zamenjali s Slovaško ali v vstopni dokument napisali Celofanija. Sevnica je narisana na zemljevidu sveta in je s seboj potegnila celo državo.
Kot turist brez obveznosti sem po naključju pristal v Philadelphii, drugi dan demokratske konvencije, na kateri so Hillary Clinton uradno razglasili za kandidatko za predsednico ZDA. Rdečelasa gospa je bila delegatka na konvenciji, ki si je vzela nekaj ur prosto in je postopala po mestu. Z dvema prijateljicama je sedela na klopci in se pahljala s pahljačo, na kateri je tudi bila Hillary Clinton.
»Od kod ste pa vi?« sem jo vprašal.
»Iz Nebraske.«
O Nebraski sem vedel toliko kot rdečelasa gospa o Sloveniji. Enkrat sem se z avtom peljal mimo nje, vendar si nisem nič zapomnil. Zdela se mi je kot kraj, kjer snemajo filme o spopadih med Indijanci in kavboji. Kamor je segal pogled, sama trava.
Med demokrati podoba prebivalcev domovine ni bila bleščeča. Ljudje, ki sem jih srečal, so me gledali, kot bi pričakovali, da bom naredil kaj čudaškega. Da bom s prstom vrtal po nosu, ali govoril v nerazumljivi angleščini brez določnih in nedoločnih členov. Slovenijo so razumeli tako kot Tom Waits Kopenhagen v pesmi Blues Toma Tauberta. »Everything´s broken, nobody speaks English.« Takšen vtis je nanje pustila gospa Trump. Brezupno je bilo razlagati, da je to domovina Slavoja Žižka, Ane Roš in Aleša Kristančiča.
»To je v resnici zelo civiliziran kraj.«
Nič ni pomagalo. Vsi so Melanijo videli po televiziji, poslušali govor, ki ga je prepisala od Michele Obama, in lomila njeno angleščino, kot da je črna čokolada. Zadržanost do mene ni bila nič presenetljivega. Govoril sem samo s fanatičnimi pripadniki demokratske stranke. V mestu so bili Barack Obama z ženo, Joe Biden, Elizabeth Warren, Mike Bloomberg, Bill Clinton in deset tisoč delegatov, ki so v veliki športni dvorani ploskali, žvižgali in sploh zganjali nepopisen hrup. V parku pred nekdanjo palačo kraljeve kolonialne uprave, kjer so podpisali deklaracijo neodvisnosti, ni bilo nič bolje.
Iz športne dvorane se je polemika preselila na ulice. V prve pol ure sem se zaletel v pisano kolono mlajših ljudi v družbi nekaj starejših državljanov, ki se ni mogla sprijazniti, da njihov kandidat Bernie Sanders ne bo predsednik in da bo zvečer podprl Hillary Clinton. »Nikoli ne bom glasoval zanjo,« mi je zagotovil mladenič, ki je nosil majico z napisom, da je Bernie Sandres njegovo edino upanje. »To je Amerika! Ne bomo dopustili, da jo ona vzame v roke. Hillary predstavlja vse, kar to državo potiska na dno. Korupcijo, zavezništvo s finančnim kapitalom in najhujšimi diktaturami na svetu. Samo Bernie nas lahko potegne iz tega.« Bernie Sanders je močno ogrozil politični monopol Hillary Clinton v demokratski stranki s programom, ki je veljal za radikalno levega. V zahodni Evropi bi ga šteli med sredinske socialdemokrate.
Rdečelasa gospa mi je z enako samozavestjo zagotovila, da bo na volitvah zmagala Clintonova. Z istim argumentom. »To je Amerika! Zgradili smo jo s strastjo in razumom. Takšna je Hillary. Vsi smo zanjo.«
Američani imajo res radi Ameriko. Država je med predvolilno kampanjo postala objekt pobožne adoracije. Hillary Clinton je zjutraj v govoru vojnim veteranom zagotavljala, da je večja in silnejša od Mezopotamije. Čeprav ga ni omenjala, je polemizirala z Melanijinim možem. »Ne razumem ljudi, ki zaničevalno govorijo o nas, kot da smo v zatonu, ki se obnašajo, kot da že nismo najveličastnejša država, ki je bila kdajkoli v celotni zgodovini ustvarjena na zemlji.« Zvenelo je, kot da je državo ustvaril Bog, da bi dopolnil svoje stvarstvo z nečim zares velikim. Govorniki na odru so bili še neposrednejši in so drug za drugim razlagali direktno povezavo med Ameriko kot najmočnejšo, najsilnejšo, najlepšo, najmodrejšo in najbolje oboroženo državo na svetu in voljo Vsemogočnega na nebu. Obama v Philadelphii v svoji ljubezni do Amerike ni zvenel kaj dosti drugače od Trumpa v Clevelandu.
S študentom iz Indije, ki dela doktorat iz politologije na univerzi v Berkleyu, v Philadelphio pa je prišel kot prostovoljec, sem se zaklepetal o ekstremizmu v politični govorici.
»Meni to zveni nevarno,« je rekel. »Če v nekaterih predelih Indije govorijo v tako ekstremno nacionalističnem tonu in se sklicujejo na boga, potem zvečer gredo zažgat tempelj. Kako je pa pri vas?«
»Pri nas začnemo državljansko vojno.«
Vprašal me je, od kod sem. Rekel sem, da iz Slovenije.
»Ali ni to....«
»Ja, je. Melanija.«
Amerika je res silna država. Ena poroka in tudi v Indiji zdaj vedo za nas.
