Trump tudi z odmikom od programske platforme stranke pri vprašanju drugače spolno usmerjenih v Clevelandu tokrat z ničimer ni presenetil, tako imenovana trumpijada, v kateri je imela glavno vlogo vsa njegova družina, pa z izjemo škandalčka s plagiatom njegove žene Melanie tudi ni postregla s še kakšno neoglodano kostjo. Zadnjo je sicer zdaj uradni republikanski kandidat navrgel v četrtkovem intervjuju za New York Times, ko je z izjavo, da njegova podpora članicam Nata ni absolutna, vznemiril predvsem baltski trojček in tudi generalnega sekretarja zavezništva Stoltenberga. Ker pa Američani verjamejo v rek, da nobeno kosilo ni zastonj, kakšnega posebnega razburjenja doma s poštenim zaračunavanjem varnosti državam po svetu, četudi v zavezniški družini, niti ni mogel povzročiti.
Konvencija republikancev s Trumpom ni povsem poenotila, nekateri vidni strankini privrženci so jo tudi bojkotirali, a ta bitka je zdaj zanj končana in zamere zvečine pokopane. Nepremičninski magnat zagotovo ne bi bil uspešen poslovnež, če se ne bi znal osredotočiti na cilj in uporabiti za njegovo dosego prava sredstva. V strankarskih volitvah mu je to opazno uspelo, saj je tako rekoč bliskovito opravil s poldrugim ducatom tekmecev s pomočjo tako imenovanih modrih ovratnikov in republikanskih volilcev, naveličanih etabliranih politikov in njihovih obljub. Njegov novi cilj je zdaj zmaga nad Hillary Clinton, ob katero se je opazno in zajedljivo obregnil ob skoraj vsaki temi svojega govora, naj je šlo za že omenjeno zunanjo politiko, trgovinske sporazume, imigracijo ali davke, in ji pripisal krivdo za vse, kar se v Ameriki slabega dogaja. Pri tem mu ni bilo težko niti na pomoč poklicati Sandersa in njegovih privržencev, v katerih je prepoznal dvom, da bo Clintonova resnično dojemljiva za ideje poraženega tekmeca na strankarskih predvolitvah.
Kolikšen je domet Trumpovega zdaj na Clintonovo osredotočenega populizma, bodo dokončno pokazale novembrske volitve. Za zdaj razen samoljubnega ponavljanja, kaj vse bo uredil doma in po svetu, brez enega samega namiga kako, ni ponudil ničesar, če izvzamemo, da je dal avtoritativno vedeti, da bo vse naredil on sam, ljubeče do ameriškega ljudstva. Zveni neresno za resnega kandidata, a zakaj mu ne bi volilci verjeli vsaj toliko kot z balastom neuresničenih obljub in napačnih odločitev še bolj obremenjeni Clintonovi.
