Sporočilo pa je nedvoumno. Vseeno nam je, kaj si mislite in kako boste to sprejeli! Seveda vemo, da je bil Žunič predsednik nadzornega sveta NLB v času, ko je bilo podeljeno x stotin milijonov evrov sumljivih posojil, in tisti predsednik nadzornega sveta največje (državne) banke, ki je s predsednikom uprave NLB Marjanom Kramarjem podpisal pogodbo s sistemom količnikov uspešnosti. Da, tisto pogodbo, ki je upravo NLB naravnost spodbujala, da, zelo poenostavljeno rečeno, z zadolževanjem banke na mednarodnem finančnem trgu na eni strani in povečevanjem kreditne izpostavljenosti banke na drugi strani (po domače: za dajanje posojil »tajkunom«) napihuje bilančno vsoto NLB in s tem kratkotrajne knjigovodske dobičke. Višji je bil dobiček, višja je bila nagrada predsednika uprave.
Zloglasni milijon evrov (ki ga je vlada Boruta Pahorja kasneje ob pretakanju krokodiljih solz Kramarju retroaktivno zaplenila s pravno rokohitrskim kazenskim davkom), utemeljen na pogodbenih količnikih, je Žuniča svojčas stal mesto državnega sekretarja v – uradu predsednika vlade. Kakšno naključje, kajne!? Ampak to je bilo leta 2009. Sedem let in pol kasneje se neka druga vlada na to (zlahka) požvižga. Pa niti ne gre toliko za pogodbeno nagrado, natančneje, pogodbena določila, ki so jo omogočila, temveč celoto »lika in dela« nekdanjega prvega nadzornika NLB in kasneje, po spodleteli prvi državnosekretarski karieri, izvršnega direktorja Factor banke; tiste banke, ki je bila od konca leta 2013 v nadzorovani likvidaciji in od letošnje pomladi pripojena slabi banki DUTB.
Gre za »lik in delo« novega državnega sekretarja v uradu predsednika vlade, ki sta kot izrezana podoba tistih treh nadzornikov NLB, ki so z dolgimi repi vprašljivega izročila nadzorovanja in upravljanja državnega premoženja nedavno »preventivno« odstopili. In seveda gre za (tudi njihovo) umeščenost v določeno družbenoekonomsko omrežje, bolj ali manj isto, kot je v Cerarjev kabinet (in še prej vlado Alenke Bratušek) delegiralo tudi donedavnega državnega sekretarja Metoda Dragonjo.
Vseeno nam je, kaj si mislite in kako boste to kadrovanje sprejeli! Po julijskem Dnevnikovem Voxu populi (javnomnenjski raziskavi v izvedbi Ninamedie) je sedem od desetih anketiranih z vlado nezadovoljnih in sedem od desetih anketiranih (med njimi tudi skoraj pet od desetih volilcev Janeza Janše) si želi, da vlada – dokonča mandat. Izidi so na prvi pogled protislovni, nelogični. A res le na prvi pogled. Zlasti zato, ker protislovja v bistvu ni. Izidi so povsem logični. Le v dojemanje »običajnega državljana« se je treba vživeti.
Ta anketirani državljan je s tremi zaporednimi predčasnimi menjavami vlad in tremi »novimi obrazi« v zadnjih petih letih (ob Cerarju še Zoran Janković in Alenka Bratušek), ki niso prinesle oziroma prinesli ničesar »otipljivo« drugačnega, pač dodobra otopel. (Toliko bolj, ker so ga tudi izkušnje na lokalni ravni s prenekaterim županom poučile, da »novi obrazi« ne pomenijo nikakršne spremembe »na boljše«.) Otopel do te mere, da v novih volitvah ne vidi nobenega smisla. O čemer med drugim govori tudi dejstvo, da sta ne vem/ne bi volil skupaj najpogostejši odgovor na nedeljsko vprašanje demoskopov. Kar je brez dvoma trdo prigarani dosežek ne le zadnjih treh, temveč (najmanj) vseh vlad po letu 2002. Začenši s tisto liberalnodemokratsko torej (pod vodstvom Antona Ropa), ki je, na primer, Žuniča postavila na čelo nadzornega sveta NLB.
Vsem tem vladam (in županom) mora biti sedanja Cerarjeva neskončno hvaležna, da se volilci za imenovanja – in malodane nič drugega, kar počne – ne zmenijo več. Vsaj dokler niso, kot v primeru Luke Koper ali, malce bolj nazaj, mariborskih radarjev, neposredno prizadeti, pravzaprav že naravnost »ogroženi«. Da jim je, državljanom, tudi njim, vseeno. Da so povsem ravnodušni do tega, kaj se »gredo oni zgoraj«, dokler jim, »tam spodaj«, dajo mir. V kar spada tudi, dokler jim ni treba na volitve. Kajpak, zasebno se še vedno kdaj začudijo, kaj vse si »elita« dovoli, a osupli, zgroženi ali jezni so volilci očitno le še zelo redko. Nima smisla, ni koristi. Še več, po morebitnih novih volitvah bi lahko bilo, kakor se to neverjetno sliši, vendar izkušnja pravi tako, še slabše. Kaj bi se torej trapili z njimi.
V deželi tako vlada svojevrsten konsenz, nekakšna politika ganljivega miroljubnega sožitja. Oni zgoraj se ne mešajo v posle onih spodaj (se pravi, jih praviloma ne vznemirjajo s kakšnimi resnimi sistemskimi spremembami), oni spodaj pa ne v posle onih zgoraj. Občasni trki med tema vzporednima svetovoma so izjeme, ki potrjujejo pravilo, oziroma viharji v kozarcu vode. Imajo pa pomembno družbeno-okoljsko funkcijo negovanja in širjenja tamponske cone med omenjenima svetovoma.
Vladnim piarovcem in predsedniku vlade zato niti zdrava pamet niti empatija pravzaprav sploh nista več potrebni. In nikomur se ni treba več niti sprenevedati, da mu je mar. Pravo sporočilo Žuničevega imenovanja se zato glasi: Vseeno nam je, ker vemo, da je tudi vam vseeno!
