Dvajsetletni Luke Keogh je bil eden izmed prvih jeklarjev, ki so v tem tednu izvedeli, da bodo ob službo v jeklarni Tata Steel v valižanskem mestu Port Talbot. Od 4000 jeklarjev, ki jih je ostalo po lanskem odpuščanju, jih bodo odpustili 750. Njegov oče je v tej jeklarni, nekoč najsodobnejši v Evropi, delal skoraj trideset let. Njegov stari oče prav tako.
Kriza otoške jeklarske industrije, v katero so od konca osemdesetih let, ko jo je privatizirala Margaret Thatcher, tuji lastniki vse premalo vlagali, da bi ostajala konkurenčna, je tudi kriza revnejšega dela države, delavskih Walesa in severa Anglije, ki še ni prebolel pokopa premogovniške industrije (lani so zaprli zadnji premogovnik) in vztrajnega zatona proizvajalskih industrij, ki zaposlujejo samo še okoli osem odstotkov delovne sile.
Krize na ramenih revnejših
To je kriza skupnosti, družin in posameznikov, ki so najbolj občutili posledice finančne krize iz leta 2008, recesije, ki ji je sledila, in varčevalne politike prejšnje koalicijske in sedanje konservativne Cameronove vlade, ki traja že sedmo leto. Njen cilj naj bi bil zmanjšati javni dolg in proračunski primanjkljaj. Primanjkljaj, ki se je nekaj let počasi zmanjševal, se je konec leta 2015 spet začel povečevati. Kljub sedemletnemu kleščenju proračuna na vseh koncih in krajih, posebej za socialo, se je javni dolg zelo povečal (na 1500 milijard funtov). To, kar je ključno pri javnem izposojanju, je, kaj vlade naredijo z izposojenim denarjem. Laburistična vlada, ki si je leta 2007 izposodila 37,7 milijarde, je v velike projekte, koristne za vse državljane, vložila 28,7 milijarde. Cameronova koalicijska vlada, ki si je leta 2013 izposodila 91,5 milijarde funtov, je v »narodov blagor« vložila vsega 23,7 milijarde. To je zelo velika razlika, ki zrcali tudi veliko razliko med filozofijama levice in desnice. Cameron z diskreditirano sedemletno varčevalno politiko, ki jo kritiki, med njimi ekonomisti, razglašajo za laž, ni dosegel drugega kot povečanje revščine revnih in povečanje bogastva bogatih. Poenostavljeno, a zelo resnično. Najbolje to ponazarja povečanje revščine vedno revnejšega delavskega severa Anglije in povečanje bogastva vedno bogatejšega bančno-finančnega in turistično privlačnega juga Anglije, posebno jugovzhoda in Londona, ki je tako in tako svet zase. Britanske vlade so že dobrih trideset let obsedene s tako imenovano finančno industrijo, ki večinoma sedi v londonskem Cityiju in dela denar iz denarja – za bogate. Zanjo dela že vsak štirinajsti zaposleni Otočan.
Sever bi se pridružil Škotski?
Veliko o razlikah med severom in jugom povedo že cene nepremičnin. V najrevnejšem delu Anglije, na severovzhodu, je cena povprečne nepremičnine 158.000 funtov, na najbogatejšem jugovzhodu 347.848, v najbogatejšem delu jugovzhoda, v Londonu, 531.000, v najbogatejšem delu prestolnice, »centralnem« Londonu, 1.328.448 in v njegovi najbogatejši ulici, Kensington Palace Gardens, astronomskih 58 milijonov evrov. Velike razlike so tudi v zaslužkih: povprečna letna plača v severovzhodni Angliji, kjer je najnižja, je več kot tri tisoč funtov nižja kot na jugovzhodu, kjer je najvišja, in enajst tisoč funtov nižja kot v Londonu. Sever Anglije je bolj odvisen od socialne pomoči, a ta se je zelo skrčila in se še krči. Devet od desetih mest z najnižjimi plačami in največ prejemnikov socialne pomoči je na severu. Osem od desetih mest, v katerih je ravno obrnjeno, je na jugovzhodu.
Čeprav se množijo pozivi, naj vlada nekaj naredi za ta vse večji prepad med revnim severom in jugom, ta samo obljublja, da bo uravnotežila britansko gospodarstvo. Posebno velik je prepad v kakovosti šolstva in delovnega usposabljanja. Kot bi šlo za dve različni državi. Zato najbrž ni presenetljivo, da se je lani pojavila peticija s pozivom po odcepitvi severa Anglije od Anglije in priključitvi k Škotski. Samo v Manchestru jo je podpisalo 28.000 ljudi.
