»Ni mraz. Imamo solidne grelnike, ki so bistveno boljši kot prejšnji,« je navrgel še pozimi, v času, ko je ozvočeval novoletne prireditve na prostem. Boško Boban Bursać, legendarni tonski mojster, snemalec in producent, je minuli teden zapustil svet. Po hudi bolezni.
Bursać je bil vpet v glasbeno dogajanje od začetka osemdesetih let, ko je kot tehnik začel delovati na Radiu Študent. V tisti čas sega tudi poznanstvo z Marjanom Podbevškom, lastnikom prvega zasebnega ozvočenja v Jugoslaviji. Z njim sta prekrižarila kompletno Jugoslavijo, družno pa sta delovala vse do leta 2010, ko se v zvočni sistem ni splačalo več vlagati. »Jaz sem bil bolj menedžer, on pa tonski mojster. Delala sva malodane vse, saj smo servisirali slehernega izvajalca, ki v državo ni prišel s svojo produkcijo oziroma z lastnim ozvočenjem. Bili smo edini. Tudi prvi. Zakaj? Tudi zato, ker smo si upali,« se spominja Podbevšek.
Delal je z vsemi
Z vsemi pomeni res vse. Od Uriah Heep prek Paca De Lucie do Bijelog Dugmeta, Azre in Lepe Brene. In z vsemi vmes. Vključno z alternativo. In s koncerti v menzi študentskega naselja. »Spomnim se, ko sva lotala kable minuto pred začetkom koncerta. Neverjetno. Ni ga več,« se zamisli Neven Smolčič, sodelavec iz tistih časov.
Dolgo je veljal za edinega tonskega mojstra v Sloveniji, ki se mu je zaupalo velik koncert. Koncert na velikem prizorišču. Začenši s Halo Tivoli. Miha Guštin - Gušti pripoveduje: »Z Big Footi je delal, kadar je šlo za velik koncert, kasneje z Guštijem in Polono oziroma še kasneje, ko sem ostal sam. Sodeloval sem samo z njim. Delal je lahko tudi zastonj ali za skrajno nizek honorar. Preprosto rad je imel glasbo. Malodane užaljen je bil, če mu nisem poslal zadnjega demo posnetka, ki ga je potem poslušal in ocenil brezkompromisno ter brez olepševanj.«
Bursać je bil dolgo tonski mojster v K4. Nikolaj Koželj, nekoč član zasedbe Heavy Les Wanted, potem pa didžej, se spominja: »Na pamet mi pride dogodek, ko mi je neko dekle z gostim sadnim sokom zalilo mešalno mizo, ki je v trenutku crknila. Katastrofa. Žvižgi in negodovanje občinstva. Panika. No, v istem trenutku se je iz strani pojavila njegova glava, nato je hladnokrvno v času trajanja enega komada odmontiral pokvarjeno mikseto in jo zamenjal z novo. Naslednji komad se je program že nadaljeval. To je bil on.«
Do konca aktualen
Bursać je bil eden redkih, če ne edini iz starejše generacije glasbeniške srenje, ki ni obstal v udobju. Ki ni prenehal krožiti po sceni. Po klubih in drugih prizoriščih. Ki ga niso prenehale zanimati novosti. Tako tehnične kot glasbeniške. V devetdesetih letih je pomenil most znanja in izkušenj med starim in novoprihajajočim. S Siddhato, Big Foot Mamo, Neisho... Do konca življenja je zadržal stik z aktualnim dogajanjem. Videval in doživljal je nove, mlade izvajalce, ki so se vrstili na odrih, nad katerimi je bedel. Dolga let je bil hišni tonski mojster v Orto baru. Vlado Mihajlović, vodja Srečne mladine, organizator koncertov ter Bursaćev prijatelj, pripoveduje: »Kakršen koli pogled je imel na stvari, je hotel predvsem in samo povezovati. Sedel je v svoji kamri, kjer je popravljal ojačevalce, in na glas razmišljal, komu in kako pomagati. Nesebičen je bil. Prišel je v prostor za vaje in zastonj popravil elektriko. Ti prisluhnil. Dal nasvet. Prišel in poslušal tvojo vajo. Kot tonski tehnik pa je bil tisti človek, ki je znal naš zvok prek zvočnikov prenesti do ljudi. Nič mu ni bilo težko.«
Enako o Bursaću verjetno meni premnogo drugih, ki so z njim sodelovali. Ki jim je pomagal. In ki bodo v Kinu Šiška v četrtek, 4. avgusta, izvedli spominski koncert.
