Mimo tabora z razprtim napisom »Britanski prebežniki dobrodošli v EU« in šotorišča z napisom »Društvo navdušencev nad Borisom Johnsonom« so udeleženci našli svoje zavetje za letošnji, že četrti Metaldays in skupno trinajsti metalski festival v Tolminu. Festivalsko prizorišče je tudi letos veliko. Dva odra za koncerte, še tretji za manjše nastope na plaži, od začetka do konca šotorišč pa ti sprehod vzame okoli 20 minut. Tudi zaradi številnih stranskih ulic po kampu ima radovedni obiskovalec torej veliko dela. Ko vsakodnevni nalivi popustijo in se z odrov začne širiti zvok težkih kovin, veš, da je čas za slovo od prijetnih debatnih krožkov, ki z vsako pločevinko piva pridobivajo humoren polet. Bolj romantično razpoložene odnese na večerno kopanje v Soči ob meglicah in sončnem zahodu, glasbeno neučakani pa pridno zbirajo koncertno kilometrino.
Od pozitivnih vtisov je zelo pomembno izpostaviti dostopnost do pitne vode. Korita s pipami namreč niso postavljena le v kampu, temveč tudi pri obeh glasbenih odrih, obiskovalcem pa je dovoljeno na koncerte priti tudi s svojo prazno plastenko. Glede tega je bil festival na sotočju Tolminke in Soče že dolgo napreden. V nasprotju z nekaterimi drugimi festivali na našem območju obiskovalcem dovoli v kamp prinašati tudi hrano in pijačo iz trgovine. Letos so zadeli tudi z ugodno prodajo hladnega piva na več lokacijah, vendar so že do srede pošle vse zaloge pločevink budvarja za evro. Sredino pivovo sušo je v četrtek zjutraj prekinila pozitivna vest, da so prišle nove zaloge, sicer staropramen, še vedno po izjemno ugodni ceni enega evra, a včeraj so tudi te že pošle ...
Kljub temu priložnosti za konkretnejše praznjenje denarnice na prizorišču ne manjka. Kdor hoče, se lahko precej ožame z nakupom pijače med koncerti, kjer je za veliko pivo treba odšteti štiri evre, ali na glavni plaži, kjer za evro manj dobiš zgolj malo pivo. Tudi pri hrani se lahko hitro ujameš, saj se cene razlikujejo od ponudnika do ponudnika, je pa treba priznati pestrost. Poleg klasične pice in mešanega mesa se lakotniku ponuja jedi iz konopljine moke, paleto jedi na žlico, orientalske pikantarije, kuhinjo za vegane in še kaj. Kdor počitnikuje z zategnjenim pasom, je storil najbolje, če je s seboj pripeljal žar, najbolj petični pa si lahko sredi kampa privoščijo tudi jajca na oko iz Hiše Franko.
Malce manj priložnosti za nakupe ima letos obiskovalec, ki je vselej na preži za drobnarijami. Domnevno so nedavne spremembe davčne politike presenetile številne tuje prodajalce z vinilkami, modnimi dodatki, majicami, našitki in drugim kičem. Nakupovalna ulica, ki povezuje glavni in mali oder, je posledično bleda senca minulih let, je pa zato bolj pretočna. Se pa tudi tokrat vzdolž glavne poti skozi kamp najde stojnice z lokalnimi izdelki.
Iz leta v leto je prav tako mogoče zaznati trend decentralizacije dogajanja, ki že dolgo ni omejeno na glavno koncertno prizorišče. Letos je nov veter zavel na glavni plaži, ki je ozaljšana s pošastnimi skulpturami, apokaliptičnim okrasjem iz kosti in sedeži iz palet. Raznovrstnejša ponudba zabavnega programa je zamenjala v minulih letih ustaljen nočni striptiz, manj poudarka pa je tudi na dnevnem moškem igranju odbojke v tangicah ter ženskem goloprsem badmintonu za bagatelne nagrade. Lepo obiskana jutranja joga na plaži in pretegovanje sta se ohranila, vrnil pa se je tudi slikarski kotiček, ki v ugodni senci pričara prijetno okolje za sproščanje.
Navdiha med obiskovalci ne manjka, njihova navihanost pa je pogosto dostojna alternativa uradnemu programu. Tako je bilo težko iti brezbrižno mimo skupine korpulentnejših možakarjev, ki so povsem pomazani z blatom postali pred stojnico z nakitom lokalne proizvodnje, najbolj blaten med njimi, ki je dajal vtis, da bo vsak hip pognal mah, pa je šel na kolena ter nasmejano prodajalko začel prositi za roko. Po kampu se je razširil tudi nov »šport«, ki so ga uvedli obiskovalci iz nemško govorečih držav. Pravijo mu »hosenpause« oziroma premor od hlač, sodelujoče pa prepoznate po tem, da imajo ob lahkotnem klepetu oblečene zgolj spodnjice, medtem ko so hlače okoli gležnjev.
Nepozaben trenutek prireditve (na fotografiji) je bila tudi procesija igralca na dude, bobnarja, mažoretke v usnjenem črnem stezniku, poškodovanca v samokolnici in radovednega prateža, ki je želel izvedeti, kam vse skupaj pelje. Izkazalo se je, da so igralec na dude, bobnar in mažoretka del italijanske skupine uličnih zabavljačev in marketinško prebrisanih picopekov, ki so želeli opozoriti na svojo nočno predstavo z ognjem in predvsem prodajalno pic. Skupinica, ki je poškodovanega prijatelja peljala na sprehod v samokolnici, pa se je zgolj znašla na pravem kraju ob pravem času.
Nekaj sreče s tem smo imeli tudi mi, saj nas je naključje res privedlo na napovedano predstavo. Ta je bila na višji ravni od pričakovanj, ko je glavni krotilec ognja navzoče povprašal, kaj si želijo, pa smo dobili tudi ultimativno ubeseditev želja obiskovalcev Metaldays. Gledalec je v tevtonski angleščini povedal: »Želimo več glasbe… in želimo več ognja.« Kar se glasbe tiče, je ta šla na roko različnim okusom, mi pa smo se najraje zadržali na slovenskih Mist, že prej omenjenih Testament, Sacred Reich, prvi vrhunec tedna so vsekakor ustvarili Kreator, zabavali pa smo se tudi ob Dying Fetus, Napalm Death in še mnogih drugih. Kar se ognja tiče, imamo pred nami še sklepni koncertni dan z nastopoma Blind Guardianov in Dragonforce, za katere upamo, da bodo zares zažgali.
