Ampak če bi vprašali Georgea Lakoffa, bi vam povedal, da je Lepota po ameriško že mogoče kakšen lep primer, toda primer družine, ki ne temelji na strogem očetovskem principu. George Lakoff je profesor kognitivne znanosti na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju in avtor več knjig, v katerih se ukvarja s tako imenovanimi moralnimi okviri, moral frames. Ti so njegov glavni koncept, ki ga v Communicating Our American Values and Vision opiše takole: »Moralni okviri strukturirajo naše ideje in koncepte, oblikujejo način našega razmišljanja. In v večini primerov je naša uporaba teh okvirov nezavedna in avtomatična.« Lakoff je pokazal, kako ti okviri delujejo v jeziku, pa tudi v ‒ politiki. Tu je našel le dva modela, konservativnega in progresivnega, ki oba koreninita v moralnih okvirih dveh oblik družinskega življenja: ena je strogo očetovska, druga pa podporniška družina.
Ta redukcija konservativnega in progresivnega političnega modela, ki »obvladujeta našo deželo«, namreč ZDA, na družinska moralna okvira – Lakoff jo utemelji edino s tem, da je družina kraj, kjer se najprej spoznamo z nekim načinom vladanja, z določenimi razmerji oblasti in podrejanja –, se nam lahko zdi še tako vprašljiva, toda v primeru Lakoffove razlage »fenomena« Donalda Trumpa je vsaj zabavna.
Povzemam. V idealno-tipskem modelu strogo očetovske družine oče edini ve, kaj je prav in kaj narobe, kar mu daje avtoriteto, ki jo morajo v družini ubogati. Če pa otroci ne ubogajo, je očetova moralna dolžnost, da jih kaznuje. Ker da jih fizična disciplina tudi notranje okrepi, kar pa je pogoj za uspeh v svetu. In če ne uspejo? Če ne uspejo, pomeni, da niso disciplinirani, zato tudi ne moralni, zatorej si zaslužijo bedo. Takšno rezoniranje, pravi Lakoff, se kaže v konservativni politiki, ki ima revne za lene, bogate pa za zaslužne. Odgovornost je osebna, ne družbena. »Odgovoren si zase, ne za druge. Od tebe je odvisno, kaj boš postal. Družba nima nič pri tem.« Z očetovskim modelom je povezana tudi moralna hierarhija: Bog je nad človekom, človek nad naravo, bogati nad revnimi, zaposlovalec nad zaposlenim, odrasli nad otroki, moški nad žensko, belci nad nebelci, kristjani nad nekristjani, heteroseksualci nad homoseksualci, zahodna kultura nad vsemi drugimi, ZDA pa nad preostalim svetom.
Ta »moralni okvir« je Lakoff prepoznal pri vseh republikanskih predsedniških kandidatih. Znotraj tega splošnega okvira pa obstajajo tri variacije ali tri velike skupine konservativcev: belski evangeličani, zagovorniki prostega trga in pragmatični konservativci. Evangelijski kristjani so najbližje strogemu očetovskemu modelu, nenehno se sklicujejo na družinske vrednote, obenem pa so tudi močno politično organizirani. Zato so jim republikanski predsedniški kandidati morali biti naklonjeni, če so hoteli dobiti lokalne volitve. Konservativni glasniki prostega trga zahtevajo, da bogati in korporacije postavljajo pravila igre in da se država pri tem čim manj vmešava. Davkov ne vidijo kot investicije v javne storitve za vse državljane, marveč kot državno »krajo« njihovih dobičkov za dajanje »njihovega« denarja tistim, ki ga ne zaslužijo.
To je vir republikanskih pogledov na tako imenovano. vitko državo. Prav ti konservativci so tudi tisti, ki najbolj izvajajo »outsourcing«, se pravi, da si povečujejo svoje dobičke tako, da v svojih podjetjih najemajo ceneno delovno silo v tujini, kar ima za posledico domačo brezposelnost in nižje plače. Ti konservativci Trumpu niso najbolj naklonjeni, saj Trump ne posluje tako: hotele, golf igrišča, igralnice, poslovne stavbe ipd. gradi doma in z ameriško delovno silo. In takšnih je, trdi Lakoff, tudi večina ameriških podjetnikov. Ti so pragmatični konservativci. Kar je tudi Trump, ki zagovarja celo splav, ker si veliko neporočenih konservativcev, moških in žensk, želi imeti seks brez poroke.
V ZDA, pravi Lakoff, je tudi na milijone konservativcev, ki si delijo strogo očetovsko moralo in njeno hierarhijo, v nižjem ali srednjem razredu. Večinoma so belci, ki se vidijo vzvišene nad priseljenci, nebelci, nekristjani, ženskami, geji in tistimi, ki so odvisni od socialne pomoči. Liberalci jih imenujejo »bigots«, pobožnjake, fanatike. Mnoga leta takšno »pobožnjaštvo« ni bilo javno sprejemljivo, ker je ameriška družba postajala vse manj belska, ženske vse bolj izobražene in zaposlene ter gejevske poroke sprejemljive. Ti konservativci so se počutili zatirane s »politično korektnostjo«, kot so imenovali javni pritisk na njihove poglede in na to, kar so razumeli kot »svobodo govora«. Trump pa glasno izraža vse, kar ti konservativci čutijo, vso njihovo jezo in frustracijo. On je njihov junak, ker namesto njih pove vse tisto, česar sami ne morejo. Vrača jim občutek samospoštovanja in avtoritete. Zato mora naslediti Obamo.
