V kriminalko odeta zgodba z izrazito družbenokritično ostrino nastaja z izmenjujočo se prvoosebno pripovedjo štirih mladostnikov o dogajanjih, ki zaznamujejo svet, v katerem živijo. Pri tem ne gre za nasprotne, ampak za dopolnjujoče se poglede, ter za iskrene, intimne, z žarom, bolečino in mladostniškim revoltom prepredene drže, ki se odločno upirajo skorumpiranemu svetu. Stopnjujoča se zadušljiva atmosfera neusmiljeno cefra njihove dragocene in tesno prepletene medsebojne odnose, namesto mašenja primanjkljaja družinske varnosti in podpore slednjega še poglablja, ruši pogled na prihodnost, predvsem pa spodkopava iskano identiteto, ki se zato gradi na nekakšen per negationem način. Socialna izključenost, poudarjeno deljenje na bogate in revne, ki ga v neimenovanem mestecu manifestirata Zeleni gaj in Cona, popoln razpad moralno-etičnih vrednot in neprikrit rasizem so lastnosti, do katerih imajo Olmo, Šona, Sine in Saba jasno stališče. Skrivna Štrpedova druščina se z najstniško trmoglavostjo, ki v svoji čisti naivnosti skorajda nima meja, bori proti njim.
Dualizem dobrega in zlega je v romanu metaforično ponazorjen s prisotnostjo štrpeda, ki mehča realistično pripoved in vanjo vnaša pridih magičnosti. Po avtoričinih besedah je štrped pravljično bitje s Krasa, majhen bel polhek s sokoljimi krili in očmi ter jesenovimi listi, ki mu rastejo iz ušes. Beli štrped je prinašalec dobrega, medtem ko je njegovo nasprotje, črni štrped, prinašalec zla. Medtem ko se prvi pojavlja v zgodbi občasno, kot privid posameznega junaka v ključnih trenutkih, da razsvetli dilemo in prežene dvome, se zdi, da drugi ves čas potuhnjeno lebdi v ozadju.
Avtorica piše zgodbo s številnimi stranpotmi in nanje z razkošno širino lepi značilne najstniške atribute, od ljubezenske zmedenosti, prekipevajočih hormonov in spodletelega razumevanja v sicer obojestranski naklonjenosti Olma in Šone, upora do vsakršne avtoritete, ambivalentnega odnosa najstnika do propadajoče matere in jeze ob popolnem umiku očeta, do vznemirjenja ob zaključku šole in dvoma ob Šonini-Sonjini preselitvi iz Cone v Zeleni gaj, kar naj bi po pravilu pomenilo popoln prestop iz enega tabora v drugega. Slednje povzroča največje preglavice prav njej, ne le zaradi možnosti izgube prijateljev, ampak tudi zato, ker se sooča s spoznanjem, da je zaradi eksistencialne stiske s ponovno poroko na stran skorumpiranih prestopila tudi njena mati, za povrh pa spozna sumljive okoliščine smrti lastnega očeta.
Zgodba se, tudi v imenu poučnosti, iz na pogled vse bolj kaotičnih zapletov obrne v zmago pravice in razkrinkanje slabega. Konec je odprt, z namenom vključitve bralčeve domišljije prepuščen več možnostim, ki kljub večinoma težkim temam, ponujenim kot opozorilo na svet, kot naj ne bo, presvetljujejo celotno pripoved.
