Svit Komel, diamantni maturant: Vem le, da mi »delo ne uide«

Za dobro mero pa je aprila postal državni prvak v filozofiji in biologiji, posnel je film, zbiral je pomoč za begunce, »razsuval« maturo na Radiu Študent – v oddaji, ki jo je »pisal«, urejal in vodil. Pravzaprav je imel tako veliko opravkov zunaj šole, da je bolj malo hodil v šolo. Na gimnaziji so bili razumevajoči. S Svitom Komelom se je nenavadno pogovarjati. Njegova starost je v kričečem neskladju s tistim, kar pove. Nobeno vprašanje ga ne preseneti ali zbega. Govori hitro, abstrakcije, ki jih mnogi njegovi vrstniki ne bi niti razumeli, niza v pravilnih, jasnih stavkih. Kot da bi jih pisal, ne govoril. In zdi se, da je večino vprašanj že premislil. Kar pomeni – prebral vse, kar mu je o tem prišlo pod roko. Svit Komel ruši predstave o nezainteresiranih, zdolgočasenih najstnikih in o maturi kot torturi za možgane in telo.

Gimnazija je bila nekakšna kokonska faza. Metulj še nisem (smeh), nedvomno pa sem bil ob vstopu ličinka. V osnovni šoli sem intenzivno treniral košarko, kaj drugega me tedaj niti ni zanimalo. No ja, morda gledališče. Prvi dve leti na gimnaziji sem bolj ali manj hodil v šolo. Prelomna izkušnja je bila avdicija za spikerja na Radiu Študent na prehodu iz drugega v tretji letnik. Spiker sicer nisem postal, sem pa začel voditi dijaško oddajo Jak dijak, se družiti s starejšimi, razgledanimi ljudmi. Ta oddaja me je nekako usmerila.

 V oddaji sem kritično obravnaval raznovrstne teme, od mature do begunstva, s sogovorniki in brez, in svoje ideje soočal z idejami sodelavcev. Bral sem filozofijo, klasike, pa Kafko, Borghesa, Rushdieja ... Na vprašanje, koliko ali kaj mi je dala gimnazija, pravzaprav težko odgovorim. Ne vem, koliko je name vplivala gimnazija sama, koliko pa zunajšolske aktivnosti, ki so mi bile ves čas srednje šole najpomembnejše. Zame je bilo neprecenljivo predvsem to, da so me na gimnaziji pri zunajšolskih aktivnostih ves čas zelo podpirali. Ne le učitelji, ves sistem je naravnan tako, da dijaku omogoči, da izvede, kar si zamisli.

 Ko smo s prijatelji snemali drugi film, smo si morali pri Vibi sposoditi kostume. Vodstvo gimnazije je našo pobudo takoj podprlo in prispevalo 200 evrov. Prav vsak dijak lahko zaprosi za tovrstno podporo. Značilnost bežigrajske gimnazije je tudi, da ima zelo širok nabor obšolskih dejavnosti. Zame sta bila zelo pomembna šolski časopis – prek Vtikača sem, na primer, navezal stike s podobno mislečimi vrstniki – in filmski krožek. Profesor slovenščine in sodelavec Kinoteke sta enkrat na mesec organizirala projekcijo filma in diskusijo o njem. Zanimajo me pravzaprav vsi mediji, vse oblike izražanja in komuniciranja. Za angleško gledališče, ki ga je organizirala gimnazija, sem na primer napisal adaptacijo Othella z naslovom Cut Off the Main Stream.

 Seveda. Družbena kritičnost se tesno prepleta s političnim angažmajem. Na šoli smo imeli letos dve predavanji z naslovom Politična samoobramba, sodelovala je tudi študentska Iskra. Z imenom smo hoteli opozoriti na obstoječa razmerja politične moči v družbi in vplivati na to, da se zavemo, da je vsaka drža politična. Nezanimanje ali odklanjanje politike je politično dejanje, tudi s tovrstno opredelitvijo se umestiš v družbeno strukturo. Prvo predavanje je bilo posvečeno Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, njeni strukturi, delovanju in problemom. Tema drugega je bil feminizem. Razbijali smo mite o feminizmu iz šolskih klopi.

 Če moški ni feminist, je seksist.

 Moški morda ni seznanjen s feministično teorijo ali zgodovinskimi dosežki feminizma, morda se ne razglaša za feminista. To ne pomeni nujno, da je proti enakovredni poziciji žensk in moških. Te distinkcije so pomembne.

 Da. Definitivno.

 Zavračam kategorije, kot so naravno, moškost, možatost, ženskost ..., ko jih uporabljamo za določanje razmerij med spoloma. To so družbeni konstrukti, intepretacije. Že francoski filozof Foucault je izpostavil razliko med pojavom in tem, kako je ta pojav skozi zgodovino »opomenjen«. Eno je norec, drugo je vednost o norosti. Ni torej toliko pomembno, ali je spol naravno dejstvo, temveč kako to interpretiramo v družbi oziroma kako se družba odziva na spol – v tem smislu je spol družbeni konstrukt. Tudi če so spolni organi in hormoni neka biološka danost, to, kar označujemo za »moško« ali »žensko«, ni več stvar biologije. V skrajni konsekvenci pa je tudi biologija kot znanost še en »popis« oziroma vednost o stvarnosti. Lastnosti, pripisane spolom, so torej vedno družbeno pogojene.

 V šolskem časopisu in tudi v glasilu ljubljanskih gimnazijcev Novi dijak/Nova dijakinja smo, kot sem že omenil, veliko pozornosti namenili feminizmu, kar govori o tem, da so nam ta vprašanja pomembna. Tudi bodoča urednica bežigrajskega Vtikača napoveduje, da se bo Vtikač tej temi še posvečal. Presenetilo pa me je, ko sem slišal svoje sošolke govoriti »oh, tega feminizma pa je že malo preveč«, češ, saj smo ženske pri nas v enakovredni poziciji. To se mi zdi nekako tako, kot da bi v Franciji rekli, da francoskim delavcem pa res ni hudo, poglejte, kaj delajo z delavci v Pakistanu ali vzhodni Evropi. Glede feminizma bi rekel še tole: razlikovati moramo med emancipatornim feminizmom in zahodnim liberalnim feminizmom, ki ga denimo uteleša Hillary Clinton. Na eni strani imamo torej feminizem, ki ima dejansko neki subverzivni potencial, na drugi pa ta »feminizem« v smislu: osvobodimo te uboge zatirane islamske ženske v Afganistanu ... Na tovrstni »feminizem« je najbolje odgovorila neka afganistanska aktivistka. Če nam hočete pomagati, je rekla, potem nas najprej nehajte bombardirati. Sam skušam nastopati proti vsakršnemu zatiranju in marginalizaciji. To navsezadnje zadeva vsakega mladega človeka. Feminizem je v tej točki odločilen. Prav tako študije evropocentrizma. Pomembno je vse, kar pripomore k dekonstrukciji predstav o drugem.

 Naše glavno vprašanje je, kako se umestiti v to družbo. Mladi zelo dolgo hodimo skozi prehode, na osnovno šolo, potem na srednjo, pa na faks ... Šele izboriti si moramo možnosti izjavljanja in delovanja, pri čemer je spreminjanje obstoječih družbenih razmerij neizogibno.

 Kot sem že omenil, na bežigrajski gimnaziji gredo dijaku na roko. V četrtem letniku sem zato zaprosil za tako imenovan poseben pedagoški status – in ga tudi dobil – ki mi je dovoljeval, da sem po potrebi, zaradi obšolskih dejavnosti, manjkal pri pouku. Zadoščalo je, da sem odsotnost napovedal. To sem si lahko izboril zaradi »pet–nula« povprečja, ki na bežigrajski gimnaziji slovi kot simbol odlike in elitizma. (Smeh). Hecam se. Tako je naneslo.

 Mislim, da povprečno. Ko sem šel na gimnazijo, sem bil prepričan, da bom imel trojke in štirke. Napovedali so mi namreč, da bo za kaj več potrebno sprotno učenje. Sčasoma sem ugotovil, da se da tudi na kampanjski način kar dobro voziti. Učil sem se dan dva pred testom. Izjema sta bili biologija in geografija, za druge predmete zaradi obšolskih aktivnosti nisem imel časa.

O, ja. Kot sem že omenil, sem hotel biti radijski spiker. Veliko sem hodil na impro ligo, bil sem tudi na jesenski radijski šoli. Organiziral jo je Radio Študent, ki sem ga sprva poslušal predvsem zaradi zafrkantskih spikerskih vpadov. Na radiu so mi rekli, da bi me sicer z veseljem vzeli, ampak za uvajanje bi potreboval več časa, kot sem ga imel. Zato so mi ponudili dijaško oddajo. Na začetku nisem o tem vedel ničesar. Vržen sem bil v vodo, nekako sem ostal na površju. Dve leti sem jo delal. Imel sem od 9 do 30 minut časa. Intervjuval sem svoje sošolce, med njimi sošolko manekenko, ki je zdaj v Pekingu, pa prijateljico, ki študira psihologijo na Nizozemskem, namenil sem jo tudi rapu, Črnim panterjem itd. Včasih so me opozorili, da mi je tema »ušla« ali da je bila kakšna izjava slabo posneta, ampak je vseeno kar šlo. Vsega skupaj sem pripravil 70 oddaj, vsako besedilo je imelo okoli tisoč besed.

(Smeh) O, ja, večkrat.

 Prav je, da matura je. Kot preizkus štiriletnega znanja. Kaj je narobe? Ne vem, kje bi začel. Vzemimo maturitetno slovenščino. Štiri leta predelujemo književnost, esej pa pišemo iz dveh del, ki prineseta kar 50 odstotkov točk. Celotna književnost prinese le dodatnih 20 odstotkov. To je po mojem mnenju nelogično, napačno. Esej bi moral preverjati neko splošno znanje iz književnosti in sposobnost pisnega izražanja. Kandidat bi torej moral svoje znanje pokazati ob nekem literarnem delu, ki ga prej še ni videl ali obravnaval. Pri interpretaciji bi se skratka moral znajti sam. Tako je na mednarodni maturi. Nesmiseln se mi zdi tudi ustni izpit pri matematiki. Le čemu je namenjen? Skoraj vsi se naučimo na pamet tisti priročnik in to je to.

 Da, ampak tudi na faksu je baje tako; tako mi vsaj pravijo znanci in kolegi. Govoril sem z veliko študenti vseh mogočih smeri. Veliko je odvečnih vsebin, kdaj pa manjkajo res pomembne. Sam nisem šel na mednarodno maturo, čeprav sem bil že sprejet, tudi zato, ker se mi je zdelo, da potrebujem več splošne izobrazbe tretjega letnika – med drugim organsko kemijo ter elektriko in magnetizem pri fiziki. Več vsebin sem pogrešal tudi pri zgodovini. Prikrajšani smo bili za vse, kar se je dogajalo zunaj Evrope. Zdaj na primer berem delo irskega zgodovinarja Patricka Sealeja, ki mi ga je priporočil kolega z Radia Študent – The Struggle for Arab Independence, govori pa o prvem predsedniku Libanona Riadu el-Solhu, razpadu otomanskega imperija in ustvarjanju modernega Bližnjega vzhoda. Brez poznavanja »nezahodne« zgodovine ne moremo celostno razumeti ne Evrope ne sveta.

V eni od radijskih oddaj sem se posvetil že omenjenemu evropocentrizmu: ugotovil sem, da so z njimi prežeti vsi učni načrti družboslovnih predmetov. »Bedo« vzhodnoevropskih držav na primer prikazujejo tako, da pokažejo sliko sovjetskih blokov – sivino, revščino. Nato dijakom pokažejo sliko tranzicijske Moskve: kakšen svetleč, okrašen trg ali disko kroglo. Blišč kapitalizma. Tukaj se kaže ta političnost/ideološkost v apolitičnosti.

V šoli ti predstavijo tisto, kar se znotraj našega ideološkega konstrukta zdi dobro, namesto da bi ti neki družbeni prostor predstavili znotraj njega samega in pojasnili razloge, ki so pripeljali do takega ali drugačnega sistema. Podobno enostransko smo obravnavali Kubo. Socializem je povzročil strašno bedo, smo slišali. Niso pa nam povedali, kaj je pomenilo to, da je Kuba tako dolgo živela izolirano, pod mnogimi sankcijami. Rad bi videl kapitalistično državo, ki bi preživela v takih razmerah. Geografija je problematična tudi z vidika rasnih delitev. Ko smo se učili o Južni Ameriki, smo na primer morali vedeti, koliko je zambov, koliko kreolov, koliko mesticev, se pravi tako imenovanih »mešancev«.

 Ne priznavam rasne kategorizacije. Poklical sem predsednika predmetne razvojne skupine za geografijo, ki se je strinjal z mano. Povedal mi je, da je to ostalo v učnih načrtih in učbenikih, čeprav so na to opozorili. Tudi slovenščina zna biti problematična s tega vidika. Kanon književnosti je tak, da se zdi, kot da so do pojava avtorjev, kot so Marquez, Neruda, Borghes, v Latinski Ameriki pisali s kredo. Kot da se po Epu o Gilgamešu zunaj Evrope v literaturi ni dogajalo praktično nič. Tako se ustvarja zmoten vtis, da je Evropa civilizirana že dolga stoletja, ves čas, druge celine pa šele od nedavnega, če ne štejemo starodavnih civilizacij.

Če povedano strnem in posplošim: tako pri evropocentričnih kot seksističnih elementih gre za prepoznavanje političnih oziroma materialnih okoliščin nastanka vednosti v nekem prostoru. Konkretno: v učnih načrtih. Znanje, ki ga pridobivamo v šoli, definitivno ni neka objektivna resnica. Še vedno veljajo vrednote razsvetljenstva in imperialne delitve sveta. To se kaže tudi pri obravnavi ras. Če barva kože ni relevantno dejstvo – zakaj bi se učili, koliko je kje temnopoltih, koliko mešancev itd. Smoter takega učenja je lahko le v tem, da se vzpostavi podlaga za zavedanje o rasnih razlikah in s tem najbrž tudi o večvrednosti ene rase. To je problematično, to ni neka nevtralna, objektivna resnica, to je ideološko sproducirana resnica. Ne gre sicer še za rasizem sam po sebi, daje pa takšno poučevanje podlago, da neki dijak pogleda na svet skozi prizmo delitve na te kategorije.

 Apolitičnost pri mladih je velik problem. Ne apolitičnost v smislu odklanjanja ali nezanimanja za stranke, temveč apolitičnost v smislu nezavedanja, da resnice, ki ti jih prodajajo okolje, svet ali šolski sistem, niso nevtralne, ampak da nosijo neko ideološko ozadje, kar pomeni, da so nastale v nekih konkretnih političnih razmerjih oziroma v družbenih strukturah, pogojenih z razmerji moči. Teh razmerij se velikokrat sploh ne zavedamo. Tako se recimo v »aferi Flisar« mnogim zdi sprejemljivo, ko uveljavljeni literat z veliko mlajšo kolegico komunicira »po domače« in svoje seksistične pripombe opravičuje kot šalo ali kompliment. Skratka, politično delovati pomeni, da se tega zavedaš in poskušaš razumeti, kako je svet predstavljen in interpretiran in kakšno mesto ti je dodeljeno v njem. Hkrati pa je tudi nezanimanje za politiko oziroma apolitičnost že politično dejanje, saj je tudi to neka opredelitev.

Vse našteto najbrž. Zato je tako pomembno, da vsaj nekaj ljudi v generaciji zoper to kaj ukrene. Sam sem bil zelo vesel, ko je kolegica s časopisa v glasilu uvedla feministično tematiko. V dijaškem prostoru je bila zelo, zelo nujna. Večina sovrstnikov si je predstave o feminizmu ustvarila na podlagi objav na portalu 9GAG (portal 9GAG objavlja zabavne sličice in posnetke s komentarji, op. a.). Se pravi, feministke so neke zatežene hipijevke, ki hočejo »razmoškiti« moške in prevladati nad njimi. Feminizma niso dojemali kot boja za enakopravnost in razumevanje političnih razmer, v katerih vednost o spolu nastaja. Le če to vemo, lahko razumemo, da je, na primer, pojmovanje »možatosti« pogojeno z zgodovinskimi okoliščinami in da ni bilo naključje, da je patriarhalna družina obveljala za »pravo« družino. Je pač najbolj ustrezala produkcijskim potrebam ekonomsko-političnega sistema.

 Ne, ker kategorizirajo. Pri delitvah imamo vedno neke problematične izjeme, na primer punčkaste fante ali fantovske punce, ki se izmikajo opredelitvi znotraj ustaljenih kategorij. Meni je bolj všeč predstava spektra. Mislim, da je veliko bolje ljudi obravnavati kot hibride nekih lastnosti. V vsakem je nekaj tradicionalnega in nekaj »novega«, individualnega. Sam sem recimo Slovenec, toda odraščal sem v blokovskem naselju v Šiški in se družil z vrstniki, katerih starši so prišli z vseh delov bivše Jugoslavije. Sem Ljubljančan, toda oče in mama sta Primorca, z Goriškega in Kobariškega. Vse to me je zaznamovalo, kulturno sem torej neki hibrid. Ali kot bi rekel francoski filozof Deleuze, vsak človek je assemblage, sestavljenka interakcij in trkov z drugimi, lahko tudi posredno prek knjig, filmov ... Navsezadnje je smisel človeka kot »želečega stroja« v tem, da ruši kategorije in »zdrav razum«. To je bistvo emancipatornosti, kreativnosti, subverzivnosti. Torej, če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju: prav je, da smo mladi zmedeni glede odnosov med spoloma. Ravno tu se skriva možnost za preurejanje teh razmerij in kategorij, in ne zgolj za kopiranje starih »obrazcev«.

 V tretjem letniku smo morali za seminarsko nalogo napisati nekaj o prvi svetovni vojni. Odločili smo se za film. V drugem letniku sem namreč obsedeno gledal filme, hotel sem postati igralec, nato pa me je vedno bolj začela zanimati režija. To je bila prva priložnost. Sošolka je prinesla dnevniške zapiske svojega pradedka, vojaka v prvi svetovni vojni. Dnevnik sem predelal v scenarij, posneli smo 20-minutni kratki vojni film Memoarji vojaka Martina Kavčiča. Snemali smo v Mostecu pri minus 10 stopinj Celzija, v eni uri nam je odpovedala baterija v kameri, igralci so zmrzovali. Bilo je, skratka, super. Pa še nagrado smo dobili na festivalu osnovnošolskega in srednješolskega filma Zoom. To nas je spodbudilo k temu, da smo v četrtem letniku posneli še en film – priredbo Cankarjevega Gospoda stotnika. Z njim smo si prislužili posebno omembo na tem istem festivalu, glavno nagrado na Videomaniji in prvo nagrado na natečaju Slovenščina ima dolg jezik.

 Napisal sem scenarij, režiral, upravljal s kamero in sodeloval pri montaži. Film smo snemali kar dolgo, ker smo imeli člani ekipe vmes teste. Gospod stotnik je močna črtica, moj »plot twist« (zasuk, op. a.) je bil v tem, da ima stotnik, ki se pri Cankarju na koncu pokaže kot Smrt, namesto glave kamero. S to podobo Smrti sem poskušal povedati, da je koncept vojne iz Cankarjevih časov zastarel. Danes vojna poteka kot nadzor, bojuje se jo z droni in visoko tehnologijo. Gospod stotnik sedi v računalniški sobi, se razgleduje po svetu in upravlja z ročicami. Uporabil sem tudi posnetke iz Sirije, ki jih je naredil kolega z Radia Študent Arne Zupančič, še en prijatelj pa je šel na Kolpo posnet žico. Hoteli smo narediti film o vojni in smrti danes.

 Doksa je po Deleuzu zdrav razum, prava smer, ustaljen način razmišljanja torej. Paradoks pa gre v dve smeri naenkrat, ni opredeljen, ruši kategorije. Param dokso je besedna igra. S prvim projektom smo hoteli pomagati prosilcem za azil, zato smo pripravili teden okroglih miz, predavanj in družabnih dogodkov, na primer impro nastop in koncert. Tako smo zbrali nekaj denarja, obenem pa smo z razpravami in dogodki poskušali razbijati predsodke in kategorije o beguncih. Povezali smo se s Protirasistično fronto iz Socialnega centra Rog; v Rog še vedno zahajamo kar se da redno. Na enem izmed dogodkov so bili govorci tudi prosilci za azil, da so lahko sami pripovedovali o svoji poti in okolju, iz katerega prihajajo, ne pa da zgolj mi govorimo o njih. Zelo pomembno se nam zdi, da slišimo, kaj imajo oni povedati nam. Naš cilj je bil tudi razbiti tako imenovano humanitarno distanco. V smislu, vi ste begunci, mi aktivisti. Z nekaterimi prosilci za azil se družimo enako kot s preostalimi sovrstniki. Skupaj smo, na primer, šli v Iški vintgar, skozi pogovor nas učijo arabsko in farsi, mi pa njih slovensko. Skratka, zabavno je.

Meje je treba odpreti, ker se jih zapreti ne da. Če so meje zaprte, služijo tihotapci, ljudje izbirajo nevarnejše poti. To vodi v humanitarne katastrofe. Ne verjamem, da bodo v Evropo pridrli milijoni ljudi, tudi če popolnoma odpremo meje. Vsaj ne naenkrat. Saj jih tudi v najhujšem navalu ni bilo toliko. Kar zadeva »priborjeni standard«: priborili smo si ga z izkoriščanjem tretjega sveta. Evropa je navsezadnje definirala tretji svet, to je še ena problematična geografsko-politična oznaka. Zakaj bi bila naša pravica do »priborjenega standarda« večja, kot je njihova? In navsezadnje: ljudje so se in se bodo selili. Teroristi so med njimi in so med nami. Kolikor bolj jih bomo po poti »tepli« in »terorizirali«, toliko večja verjetnost je, da bodo res postali »teroristi«. Pred nedavnim sem bil na filmskem taboru na Kolpi. Lokalci so mi pripovedovali, koliko težav so imeli zaradi žice, beguncev pa nikjer. Ves čas nas strašijo s temi »milijoni«, realnost pa je taka, da jih je pri nas le peščica in še tem se azilni postopki zavlačujejo v neskončnost.

 Kakšno sprenevedanje. Begunci so šli ponoči čez zeleno mejo takrat, ko so jim zaprli prehode. Saj niso nori, da bi šli čez gozd in vodo, če lahko gredo naravnost po cesti. In cinizem: namesto da bi denar porabljali za integracijo beguncev, ga trošijo za žico in nadzor ... S prijatelji se večkrat pogovarjamo o tem, kdaj bo napočil čas, ko bomo morali mi bežati. To se mi niti malo ne zdi neverjetno. Sindikalna gibanja po Evropi so na psu, tudi najcenejša študentska soba v Veliki Britaniji – v študentski zadrugi v Edinburgu – stane baje neverjetnih 300 funtov. Multinacionalke nam uspešno vsiljujejo prostotrgovinske sporazume, zahodni svet postaja tretji svet, prekarne oblike dela nas vse spravljajo v suženjske razmere. Ne more biti drugače, kot da bomo tudi mi nekoč bežali. Tu se kot edina rešitev kaže le neka skupna, čezmejna solidarnost, neko alternativno globalno povezovanje.

 Sem, veliko. Izbira študija me je mučila vse od tretjega letnika. Rad namreč žongliram z dejavnostmi; ko eno izbereš, te ta preveč določi in omeji. Nekaj časa sem nihal med družboslovjem in naravoslovjem. Nato sem izbiral med pravom, filozofijo, psihologijo in filmsko režijo. Prvi letnik prava bom zagotovo dokončal, potem bom pa videl. Morda mi bo všeč filozofija prava ali pa bom ustvaril kakšno drugo hibridno kombinacijo.

 Imel bi otroke. Ne vem pa, ali bi se tudi poročil (smeh) in s tem priznal to družbeno institucijo. Tudi tega ne vem, ali bi ostal v Sloveniji ali ne. Vem le, da mi »delo ne uide« (smeh).